PARVOVIRUSI

 So najenostavnejši živalski DNA virusi. Zaradi majhnega genoma je replikacija odvisna od gostiteljskih celic ali virusov pomočnikov. Edini, ki je patogen za človeka (virus B19) ima tropizem za eritroidne progenitorne celice.
 So majhni izkozaedrični virusi brez ovojnice s premerom 18-26nm. Genom je linearna molekula enojnovijačne DNA, ki je negativno polarna. Kodira dve beljakovini kapside. Veliko parvovirusov se podvojuje avtonomno (tudi B19), adenovirusom pridruženi virusi (satelitni virusi - dependovirusi) pa so defektni in rabijo adenovirus ali herpesvirus kot svoj pomočniški virus.
 Družina PARVOVIRIDAE
Poddružina chordoparvovirinae
Rod Parvovirus (parvovirusi sesalcev in ptic): virus RA1
Rod Erythrovirus (človeški parvovirusi): virus B19
Rod Dependovirus (adenovirusom pridruženi virusi)
 Replikacija B19: celični receptor za B19 je Ag krvne skupine P (globozid), ki je izražen na zrelih eritrocitih, eritroidnih progenitornih celicah, megakariocitih, endotelu, placenti in na fetalnih jetrih in srcu. Njihova replikacija je zelo odvisna od celičnih funkcij in se odvija samo v aktivno delečih celicah (S faza). Poteka v jedru celice.
- vezava virusa na receptor
- translokacija virusne DNA v jedro
- transkripcija nestrukturne RNA in RNA kapsidne beljakovine
- translacija v citoplazmi
- sestavljanje kapside v citoplazmi in njena translokacija v jedro
- replikacija virusne DNA v jedru
- insercija DNA v kapsido
- sproščanje virusov in liza celic
 Nezrele celice v eritroidni vrsti so glavne tarče virusa B19. Glavno mesto podvojevanja virusov pa naj bi bilo v kostnem mozgu odraslih in v fetalnih jetrih. Virusna replikacija povzroči smrt celic, kar zmoti produkcijo eritrocitov.
- Erythema infectiosum (the fifth disease): najbolj pogosta klinična slika tega virusa. Najpogosteje pri otrocih, delno tudi pri odraslih. Pojavi se kožni izpuščaj (slapped cheek) in artritis pri odraslih. Najprej so simptomi podobni gripi, nato pa posnemajo revmatoidni artritis.
- Aplastična kriza: pri bolnikih s kronično hemolitična anemijo. Nenadno znižanje sinteze rdečih krvnih celic v kostnem mozgu – zniža se produkcija eritrocitov in nivo hemoglobina v periferni krvi. Ta resna akutna anemija je očitna le pri bolnikih s hemolitičnimi motnjami, zaradi kratke življenjske dobe njihovih eritrocitov. 7-dnevna zmanjšana eritropoeza naj ne bi povzročila zaznavne anemije pri zdravem človeku.
- Kronična anemija pri imunsko oslabljenih: tu gre lahko za trajne infekcije, ki povzročijo kronično supresijo kostnega mozga in s tem kronično anemijo. Anemija je tako resna, da so bolniki odvisni od krvnih transfuzij.
- Infekcije med nosečnostjo: parvovirusi prehajajo skozi posteljico, a redko povzročijo okužbo plodu. Lahko pa pride do hydrops fetalis in fetalne smrti zaradi hude anemije.
Po okužbi nastanejo specifična IgM in IgG. Pri imunsko oslabljenih, ki niso sposobni producirati nevtralizirajočih protiteles, so infekcije trajne. B19 najdemo v krvi in respiratornih izločkih bolnikov. Prenos naj bi bil preko respiratorne poti. Prenaša se lahko tudi z okuženo krvjo pri transfuzijah in vertikalno od matere na otroka.
 Diagnostika:
- Detekcija virusne DNA (PCR, hibridizacija) v serumu, krvnih celicah, tkivnih vzorcih in respiratornih izločkih
- Detekcija protiteles
- Detekcija Ag v fetalnih tkivih in kostnem mozgu
 Epidemiologija: virus B19 je zelo razširjen. Okužba je pogosta v otroštvu, protitelesa se najpogosteje razvijejo med 5 in 19 letom, seropozitivnih je 60 odraslih in 90 starostnikov. Prenaša se preko respiratornega trakta. Virus je zelo obstojen v okolju. Večina okužb je subkliničnih.