Uvod
Leptospiroza je zoonoza, ki je razširjena po vsem svetu. Povzroča jo spiroheta iz rodu leptospir. Je bolezen divjih in domačih živali, ki spitohete izločajo z urinom. Človek se okuži z neposrednim ali posrednim stikom z okuženo živaljo oz. njenimi izločki. Okužba lahko poteka brez kliničnih znakov ali z akutno vročinsko boleznijo. Redko se pojavlja huda zlatenična oblika s prizadetostjo jeter, ledvic, pljuč in krvavitvami. V Sloveniji je leptospiroza endemična v Pomurju.

Mikrobi

Klasično delimo rod Leptospira na patogene vrste Leptospira interrogans in saprofitne, prosto živeče, nepatogene vrste Leptospira biflexa. Leptospire uvrščamo znotraj vrste v serološke skupine in te dodatno v sevovare. Razvrstitev temelji na antigenskih lastnostih leptospir.
Leptospire so drobno zavite, gibljive spirohete. Velikokrat imajo značilno zavite konce. Dolge so 6 do 20 m in široke 0,1 do 0,2 m. Uvrščamo jih med po Gramu negativne bakterije. Opazujemo jih z mikroskopom v temnem polju. Gibljejo se z dvema bičkoma, ki se v periplazemskem prostoru ovijata okoli bakterije. Leptospire so aerobne bakterije, ki lahko v vodi in zemlji pri temperaturi 250C in pri pH med 6,2 in 8 preživijo več mesecev.
Patogene leptospire imajo aglutinacijske lastnosti, kar je osnova za njihovo razlikovanje, kažejo pa tudi veliko antigensko heterogenost.
Pri človeku povzročajo največ okužb naslednji sevovari L. interrogans: canicola, pomona, autumnalis, grippothyphosa, hebdomnis, ballum, australis, icterohaemorrhagiae.

Epidemiološke značilnosti

Leptospiroza je zoonoza, razširjena po vsem svetu. Okužene so številne vrste divjih in domačih živali. Najpomembnejši so glodalci, zlasti podgane in poljske miši, ter številne druge živali, tudi psi in govedo. Po preboleli okužbi izloča žival leptospire s sečem, največkrat vse življenje.
Človek se okuži ob stiku s sečem okuženih živali. Leptospiroza je poklicna bolezen oseb, ki delajo z živino, živalmi, živalskimi izdelki ali na kontaminirani zemlji in vodi, to so zaposleni na farmah prašičev in goveda, pastirji, delavci v klavnicah, veterinarji, pridelovalci riža in vojaki. Obolevajo tudi osebe, ki se kopajo v kontaminirani vodi, jezerih ali rekah.
Leptospire so v Sloveniji predvsem v murskosoboški regiji, ki je znana kot endemično območje. Najpogostejše so okužbe s sevovarom grippotyphosa.

Patogeneza

Leptospire vdirajo v telo skozi poškodovano kožo, intaktno žrelno sluznico ali očesno veznico. Nekaj dni ostanejo v krvnem obtoku, nato se zadržijo v različnih organih. Patogenično gre za difuzno okvaro ožilja.
Okvare povzročajo različni dejavniki: endotoksin celične stene, encimi in toksini, ki se sproščajo iz razpadlih leptospir, hemolizin, ki ga leptospire tvorijo, lipidi celične stene idr. Nagnjenost h krvavitvam je posledica povečane prepustnosti kapilar zaradi poškodb membran endotelijskih celic. Zaradi krvavitve v vitalne organe (pljuča, osrednje živčevje, nadledvična žleza…) ali zaradi njihove obsežnosti lahko pride do smrti.
Pri leptospiri lahko pride do hudih motenj jetrne funkcije, kar se kaže z zlatenico. Odpoved ledvic je pogost vzrok smrti pri bolnikih z leptospirozo. Ob tej bolezni velikokrat ugotavljamo meningitis, spremembe na mišicah, srcu, očeh ali drugod.

Mikrobiološka diagnostika

Odvzem kužnin: Pri diagnostiki velikokrat pomaga epidemiološka anamneza: poznavanje razširjenosti leptospir in možnost izpostavitve bolnika okužbi. V 1. fazi bolezni so leptospire v bolnikovi krvi in likvorju. Skušamo jih dokazati neposredno - z osamitvijo ali prikazom v telesnih tekočinah. V 2. fazi okužbe začne bolnik izdelovati specifična protitelesa, ki jih dokazujemo s serološkimi testi. V tem obdobju bolnik izloča leptospire s sečem in iz seča jih lahko tudi osamimo. V obeh fazah jih lahko dokažemo s PCR.
Preiskave:
Osamitev in identifikacija: Leptospire lahko osamimo iz bolnikove krvi in likvorja v 1. fazi bolezni (1. teden) in iz bolnikovega seča v 2. fazi bolezni (od 2. do 4. tedna). Za kultivacijo leptospir uporabljamo Korthofovo gojišče. Kužnino cepimo v gojišče že ob bolniku. Cepimo čim več vzorcev iste kužnine. Cepljeno kulturo inkubiramo pri 28oC za vsaj 6 tednov. Leptospire lahko prikažemo v bonikovi krvi, likvorju ali seču z mikroskopiranjem v temnem polju. Preparat lahko obarvamo s karbolfuksinom, po Giemsi ali s srebrom.
Dokaz specifičnih protiteles: Protitelesa, ki se pojavijo po okužbi, so specifična za serovar leptospir, ki je okužbo povzročil. Zato moramo vedeti, kateri so najpogostejši sevovari na nekem območju, da bi jih lahko vključili v test. Za pripravo testov priporočajo uporabo vsaj 8 serovarov. Protitelesa dokazujemo s testom mikroaglutinacije z živimi leptospirami.

Zdravljenje in preprečevanje

Leptospiroze zdravimo s penicilini in tetraciklini. Preprečevanje leptospiroze pri človeku je zelo težko, ker ni mogoče izkoreniniti velikega živalskega rezervoarja okužbe. Potrebno je zmanjašati neposredni in posredni stik z okuženimi živalmi in njihovimi izločki. Potrebno je higiensko urediti klavnice, farme, kopališča. Pomembna je deratizacija in cepljenje domačih živali.

In kako je pri nas

Prijavljeni primeri leptospiroz v Sloveniji med letom 1996 in 2000

Leto 1996 1997 1998 1999 2000
Število 0 5 15 7 4

Zboli več moških kot žensk. Bolezen se pojavlja sporadično in epidemično. V Sloveniji je bilo po letu 1990 skupno prijavljenih 63 primerov leptospiroze. Večina obolelih je bila iz Prekmurja, posamezni primeri so bili iz Nove Gorice, Celja, Maribora in Kranja.
V letu 2002 je bilo do sedaj prijavljenih 6 primerov okužb, 2 iz ljubljanske in po eden iz celjske, novogoriške, novomeške in mariborske regije. Odgovore za širitev okužb z Leptospiro pa najdemo v obsežnih poplavah, ki so bile letos po vsej Evropi.