--
POVZETEK:
Sindrom izgorelosti je posledica kroničnega delovanja stresa, kateremu smo največkrat izpostavljeni v medosebnih odnosih, tako znotraj delovnega mesta, kot tudi doma in proti kateremu nimamo ustreznih obrambnih mehanizmov. Poklicno so najbolj izpostavljeni tisti posamezniki, katerih delo poteka z ljudmi, med katerimi so tudi zdravniki. Sindrom izgorelosti se kaže kot triada čustvene izčrpanosti, depersonalizacije in zmanjšanega občutka osebne izpolnitve. Gre za kronični proces, ki se na začetku klinično kaže kot utrujenost in izčrpanost in sčasoma preko vedenjskih sprememb privede do popolnega zloma človeka na psihični, fizični in kognitivni ravni. Ne smemo ga enačiti s stresom, saj je stres nek enkraten dogodek, pri sindromu izgorelosti pa gre za kronično obremenitev s stresom, ki lahko privede tudi do adrenalnega ½burn-outa½. Zaradi kronične narave tega stanja in dolgoročno trajajočega izčrpavanja energetskih virov v človekovemu telesu je terapija dolgotrajna in mora vključevati tako psihoterapijo, kot medikamentno zdravljenje, ustrezno prehrano, počitek, izobraževanje o tem sindromu, podporo okolice, tako znotraj družine kot na delovnem mestu in spremembo življenjskega sloga. Posameznik mora spremeniti svoje soočanje s stresom in se naučiti pravilnega obvladovanja le tega, družba kot celota pa mora zagotoviti ustrezna delovna mesta, ki upoštevajo določena pravila in vrednote, nudijo poklicno samopotrditev zaposlenim in spodbujajo pozitivno delovno ozračje ter jih ob njihovih dosežkih znajo nagraditi. Ob prizadevanju celotne družbe in izbraževanju posameznikov, bo izgorelost postala bolj prepoznavna in ne zgolj ½mit½, ki nima ustrezne prepoznavnosti v slovenskem prostoru. Z večjo prepoznavnostjo in preprečevanjem tega stanja pa lahko spremenimo marsikatero človeško življenje tako na psihosocialni, kot tudi na telesni ravni.