O prof. černelču je bilo že veliko napisano, tako da bom dodala samo tisto, kar se mi zdi, da manjka.

Izpit poteka sproščeno, profesor je prijazen, pomembno mu je, da snov znate in razumete, ker je ponavadi ravno hematologija tisto področje, ki se ga veliko študentov slabše nauči. Zato te, če ima občutek, da poglavja nisi predelal dovolj dobro lahko pošlje domov in prenaroči za 1 teden. Rečeno mi je bilo, da to profesor počne kar pogosto, ampak tega med starimi vprašanji nisem zasledila in se mi zdi pomembno, da veste, da ni konec sveta, če vas pošlje domov, tako kot je poslal mene.
Pri diferencialni diagnozi moje pacientke, ki je imela AML, je hotel slišati mielodisplastične sindrome, sicer mi je zelo pomagal in namigoval na to, kaj hoče slišat, ampak priznam, da si jih nisem preveč podrobno pogledala, profesor pa zelo rad vidi, da jih znaš, ker se z njimi srečuje veliko zdravnikov, ki majo opravka s starimi ljudmi. Tako da polagam na srce, da se jih naučite, čeprav je malce tečna snov, vse jih morate poznat in znat našteti, terapija ga ni zanimala, hotel je pa slišat, kako bi potekala diagnostika.
Se pravi se mi je zalomilo že pri prvem vprašanju, tako da sem uspela povedat samo besedo ali dve o AML, kaj več pa ne. Prenaročil me je na en teden kasneje, brez pacienta, samo na pogovor. Kasneje sem izvedela, da je domov poslal še eno izmed kolegic, ki sta bili z mano na izpitu in sicer zaradi plazmocitoma (tipične oblike klinične slike).
En teden kasneje naju je vprašal to, kar nisva znali, meni je postavil še kratko vprašanje o Von Willebrandovi bolezni (zdravljenje, kako se kaže pri moškem, kako pri ženski), kolegici pa o stopnjah hemofilije in o zdravljenju različnih oblik.
Konec sva bili v manj kot pol ure z dobro oceno v indeksu in lepo izkušnjo, predvsem pa dobrim znanjem hematologije. Tako da ne se bat profesorja in ne se bat hematologije, pa veliko sreče.