Ustni izpit se je začel ob 9.00 v BPD na oddelku za hipertenzijo – pozor, sama sem prišla že v uniformi 5 min prej in jih slišala, da sem prezgodnja in da če mislim, da ne bom imela dovolj časa. Sledilo je standardno opozorilo, da če v eni uri ne naredim statusa in anamneze, pomeni, da ne znam...in da moram biti pred profesorjevo pisarno raje kako minuto prej. Ampak ne se pustit prestrašit!
Pacient je bil starejši gospod s hipertenzijo, ki mi je hitro povedal, da je prišel na elektivno koronarografijo pred operacijo aortne zaklopke. Seveda sva potem šla natančno skozi njegove težave – kdaj se je bolečina v prsih začela (natančno glede stopnje aktivnosti/telesne zmožnosti!), kje je, kam se širi, koliko časa traja, kaj pomaga...pa o zdravilih (na direktno vprašanje je zanikal, da bi jemal kaj proti holesterolu, vendar se je izkazalo, da prejema statin), dozah, urejenosti krvnega tlaka, ostalih boleznih...itd. Pri statusu sem imela malo težav z ocenjevanjem prekrvljenosti, ker je bil gospod temnejše polti, pa še »zavedel« me je z navedbo, da mu partnerka včasih omeni, da ima modre ustnice. Presenetil me je tudi izvid avskultacije, saj sta bila 1. in 2. ton praktično neslišna, sistolični šum pa je bil slišen po celotnem prekordiju s širjenjem v vrat, vendar se je širil tudi v levo pazduho in bil tam skoraj najizrazitejši, tako da sem začela že razmišljati o možni mitralni insuficienci. No, približno 10 min pred »rokom« sem končala in se odpravila do pisarne dr. Žemve.

Pogovor sva začela z anamnezo, tukaj mi je povedal, da gospod jemlje tudi statine, česar mi sam ni omenil...no, in na prehodu v status sem omenila, da ima gospod telesno težo sicer stalno, je pa prekomerno prehranjen. Profesor z mojim prijaznim poimenovanjem ni bil ravno zadovoljen, ker sem mu potem morala povedat težo in višino in izračunat ITM (lahko sem si pomagala s kalkulatorjem na mobitelu) in je hotel slišat, da je gospod debel (ITM čez 30).
Naslednja daljša debata je sledila po moji opazki, da se mi je gospodov jezik zdel nekoliko sivkast. Ker sem (očitno) napačno domnevala, da gre za cianozo, sem potem dobila vprašanja o tem. Povedala sem, da je meja med periferno in centralno ustna votlina in ušesne mečice, pa ni bilo v redu...in potem je prof. hotel slišati, v čem je razlika v ustni sluznici, da se tam vidi centralna cianoza, periferna pa ne. Vsi moji poskusi so bili napačni, pravilni odgovor se glasi – v temperaturi (je v ustih višja in posledično so žile dilatirane, in če je barva kljub temu še vedno modrikasta, pomeni da gre za centralno cianozo). Potem sem bila vprašana Lewisov znak ušesne mečice (ki ga, btw, ne omenja nobeden izmed učbenikov, ki jih premorem, tudi Google ga ne pozna, prof. pa je vztrajal, da so to osnove propedevtike). No, Lewisov znak pomeni, da če cianotično ušesno mečico pomaneš med prsti (povzročiš vazodilatacijo) in postane rožnata, lahko potrdiš, da gre za periferno cianozo.
Osnov propedevtike kar ni hotelo biti konec – nadaljevali smo s CVP (izhodišče je angulus sterni in ne manubrium, kar sem jaz uspela izdaviti šele po detajlni obnovitvi anatomije prsnice). In če slučajno niste vedeli, točka na vratu, kjer se pulzacije nehajo, se imenuje točka kolapsa (prof. je hotel slišati točno ta izraz). Glede čudnega šuma, ki sem ga slišala, pa mi je prof. razložil, da se lahko aortna stenoza širi tudi v pazduho, tako da so bili moji dvomi ovrženi.
Ker je vmes minila že debela ura, sva na tem mestu zaključila s statusom. Morala sem na 2 listka papirja v telegrafskem slogu napisati patološke najdbe iz anamneze/statusa in možne diferencialne diagnoze. Nato sem se postavila v kožo družinskega zdravnika in povedati, s katerimi preiskavami bi potrdila ali ovrgla diagnozo aortne stenoze. Začela sva z rtg p.c., ki ga je prof. odprl na računalniku in sem ga potem (PA in stranska projekcija) morala interpretirati – zelo koristi, da znate vse strukture poimenovati (meje srčne sence, votline, velike žile – natančno!). Sledila je interpretacija EKG, kjer sem morala razložiti, kaj je to indeks Sokolowa – vidna pa je bila blaga hipertrofija LV in P mitrale.
Interpretirati sem morala tudi gospodove laboratorijske izvide (sladkor, maščobe, elektroliti, ledvična funkcija...), nato sva se prestavila na sekundarni nivo – h kardiologu. Prebrati in v osnovi obrazložiti sem morala izvid UZ srca in izvid koronarografije. Prof. mi je še razložil, zakaj bodo ponovili koronarografijo (da se dokončno opredeli, ali bo poleg zamenjave zaklopke potreben tudi bypass).

Po več kot dveh urah zagovora je bil izpit le pri koncu. Profesor je bil sicer korekten, ocena dobra (1 več kot na pisnem). Ostaja pa grenek priokus, da mi je prof. hotel pokazati, da on zna več kot jaz – kar pa mi je bilo seveda jasno že pred izpitom.

Priporočam, da se res dobro naučite propedevtiko, pa morda tudi, da si interne ne pustite za zadnji izpit – škoda živčkov >:)
Srečno!