Moja izkušnja je podobna kot pri ostalih kolegih, ki so jo imeli - skrajno pozitivna, težko bi si zamislil boljšega izpraševalca na izpitu :) Imaš srečo.

Pisarno ima v pritličju na dializi - čisto do konca hodnika in na levo. Morda jo poišči, preden imaš izpit, in se ji predstavi. Jaz sem sicer šel kar v osmo nadstropje na oddelek, in tam poiskal sestro, ki mi je dala pacientko. Res je važno, da temeljito in natančno narediš status in anamnezo. RES temeljito. Ker to je praktično tudi vse, kar te bo potem spraševala na izpitu. Moja 50-letna pacientka je imela pri 17 letih odkrito Ig-A GLN in je prišla v bolnico zaradi kasne zavrnitvene reakcije po presaditvi druge ledvice. Samo za občutek, kaj vse me je potem na izpitu spraševala: kakšni so bili simptomi, je imela ob ali pred nastopu kakšno drugo bolezen, ki bi lahko prispevala k GLN, kolikokrat in koliko časa je hodila na dializo, katera zdravila je takrat prejemala. Kako je dobila ledvico, je bila kadaverska ali donorska (pri moji pacientki je bila prva kadaverska, drugo pa ji je darovala njena mama), katero imunosupresijo, koliko časa, kakšni zapleti (zredila?, sladkorna?), kako je psihično prenašala bolezen in zdravljenje. Pomembna je tudi socialna anamneza - ko je bila odpuščena iz bolnice po drugi transplantaciji ledvice, je imela isti dan ločitveni postopek na sodišču (pomembno zaradi morebitne psihiatrične komorbidnosti - depresija...). Skratka, važno je, da se res poglobiš v pacienta. Da si za tisto dobro uro njegov najboljši prijatelj in da ti zaupa vse svoje skrivnosti. Tudi pregled naj bo res temeljit. Meni je sestra rekla, da naj na izpitu, ko bom poročal, rečem tudi: "Abdomen: tralala... ker bolnica ne navaja nikakršnih simptomov, ki bi kazali na patologijo v zvezi s črevesnimi boleznimi, ni posebnih indikacij za izvedbo rektalnega pregleda, zato se zanj ne odločimo." Toliko, da pokažeš, da se zavedaš, da bi moral narediti tudi tega :) Manometer je bil z mmHg, ni bil tisti v kPa.
Zdravila je važno tolk, da veš zakaj ima katera predpisana. To itak vprašaš pacienta, ker povprečen študent medicine pač ni strokovnjak za imunosupresive :)

Izpit sam je potem kramljanje o pacientu. Poveš, kaj je problem zaradi katerega prihaja, pa te vmes malo prekine s kakšnim podvprašanjem, ki je morda malo teoretično, ampak samo tako, da vidi, da veš o čem govoriš. Npr: presajena ledvica, kaj to dolgoročno pomeni za pacienta, odgovor: doživljenjska imunosupresija in redne kontrole. Nič kaj prav bolj podrobno. Poročaš torej anamnezo in status. Nato odpre popis in ti da za prebrati in interpretirati 1 hemogram (anemija in kakšna - mikro/makrocitna, kaj bi lahko bil vzrok, odgovor: kronična ledvična bolezen, imunosupresija?), 1 biokemijo (K+ malo pod zgornjo mejo, moramo ga malo spremljati, kaj naredimo, če nad mejo, česa se bojimo - motenj ritma), 1 izvid urina. Aha, pa pri biokemiji - oGF je ocenjena glomerulna filtracija (preberi v Bolezni ledvic) in potem na osnovi tega določiš stopnjo KLO. Orientacijske vrednosti so bile zapisane na listih, baje na IPP-jevskih niso, ampak jaz sem dobil izvide iz oddelka. Dobiš za odčitati tudi en RTG PC, važno da veš, kako izgleda plevralni izliv (moja pacientka je imela levostransko bazalno zamolklino, na RTG PC ni bilo izliva, pogledaš datum slike, ki je stara 5 dni in poveš, da bi bilo smiselno ponoviti slikanje; vpraša, kako klinično ločiš izliv in pnevmotoraks - izvid perkusije(avskultacije). Nato dobiš za odčitat en EKG (namig: lahko si na hitro pomagaš in v zgornjem delu papirja prebereš diagnoze, ki jih je prepoznala že sama mašina in potem veš, kaj moraš odčitat iz odvodov). Sicer je zelo fino, če znaš dobro odčitati EKG - toplo priporočam.

Midva sva potem že kar zaključila z izpitom. Teorijo me je izprašala že vmes, ko sem poročal o pacientu. Npr.: na koliko stopenj delimo KLO (5), glede na kaj uvrstimo pacienta (oGF), kaj pomeni stopnja, ki jo ima pacient (moja pacientka - 5 stopnja, pomeni da je kandidatka za ponovno transplantacijo), kaj pomeni njena dosedanja zgodovina (dve neuspeli transplantaciji, možno, da bo tudi tretja, opcija je doživljenjska hemodializa 3x tedensko). Osnovne stvari.

Skratka, kar mirno, ni se kaj za bati, prof. je super, škoda da ni več takih izpraševalcev. Važno, da veš o čem govoriš, predvsem pa, da znaš to aplicirati v realnem življenju. Šteje klinično znanje in spretnosti, na predklinična jajca pa lahko daš malo manjši poudarek pri ponavljanju. Za izpit dejansko rabiš to, kar potrebuješ tudi kasneje v svojem poklicnem življenju, ne glede na to ali boš psihiater, internist ali radiolog.