Moja izkušnja z izpita: Najprej dobiš bolnika (otroka). Anamneza, status... čas ni omejen... tako ali tako iz malih komaj kaj izvlečeš ven, status je pa itak Sizifovo delo. Potem greš v zdravniško sobo v 1. nadstropju. Knjige na mizi (infekcije, register zdravil...) kar vabijo, da si malo pogledaš stvari, ki se jih ne spomneš v detajle.

Nato pride profesor. Nam je vsakemu postavil tri teoretična vprašanja + diagnoza in zdravljenje pacienta (nič anamneze in statusa...). Vprašanja so daleč od tega, da bi bila splošna. Večinoma hoče naštevanje stvari. Živčen izraz na obrazu in položaj prstov na rokah za štetje ti dasta vedeti, da ne želi zastranitev.

Nekatera vprašanja pri nas:
- profilaksa endokarditisa (septični + postinfekcijski)
- toksoplazmoza (znaki & simptomi + zdravljenje)
- VZV
- infekcijske bolezni v ustni votlini
- oslovski kašelj (profilaksa – imuno in kemo)
- gnojni meningitisi
- hemoragični izpuščaji (naštej povzročitelje)

Osebno me je najbolj motil občutek, da se nekam zelo, zelo mudi. Čas za premislek se meri v desetinkah sekunde.

Z ocenami pa je precej radodaren. Tudi ob totalni blokadi ali neznanju je zelo korekten. Vljudno te povabi na nov pogovor čez dva tedna, pri čemer se ti ni treba še enkrat prijavljati na izpit