ČUTILA (VID IN SLUH) – NAVODILA ZA VAJE
(Ob branju navodil ti bo v veliko pomoč shema očesa, ki jo najdeš v različnih učbenikih.)
Oko je sposobno rekonstruirati majhen del EMV valovanja, in sicer spekter EMV je zelo širok, od 400 do 750 nm. Če gremo pogledati od bližje, kako je sestavljen ta spekter vidne svetlobe, vidimo da ima različne barve. Te barve skupaj dajejo belo svetlobo. To so barve, ki imajo kratko ali dolgo valovno dolžino. Najkrajšo imata UV in vijolična, najdaljšo ima rdeča svetloba. Kako je zgrajeno oko? Zrklo omejuje navzven beločnica ali sklera po latinsko, ki spredaj prehaja v prozorno roženico ali corneo. Plast pod sklero je žilnica ali choroidea, oranžni plašč, ki spredaj prehaja v šarenico, latinsko iris. Pod žilnico je mrežnica, ki pa se zaključi v srednji tretjini očesnega zrkla. Mrežnica je tista očesna plast, ki vsebuje živčne celice in seveda fotoreceptorje. Pod roženico je prostor, ki ga napolnjuje prekatna vodica. Temu prostoru pravimo sprednji očesni prekat. Ta očesna vodica je tudi v zadnjem očesnem prekatu, torej ta del je med iris in med nitkami, ki vodijo v lečo (zonular fibers). Potem za sprednjim očesnim prekatom je leča, za lečo pa steklovina. Svetloba, ki pade na oko mora iti skozi roženico (cornea), skozi sprednji očesni prekat oz. prekatno vodico, skozi lečo in steklovino in potem pade na tisto mesto na mrežnici, kjer je fovea centralis. Fokus našega vida pade na ta del mrežnice. Imamo dolgo lečo, ki vlaži oko in ga na ta način čisti in naredi sposobnega obrambe pred raznimi mehaničnimi ali pa drugimi mikrobi. Da oko lahko premikamo kakor želimo, imamo 6 zunanjih očesnih mišic. To so 4 rectusi in 2 obliqusa. Se pravi rectus sup., lat., inf, in med., potem sta še 2 obliqusa, ki omogočata , da oko sploh vrtimo. Zunanje očesne mišice oživčujejo 3 živci, n. occulumotorius, n. trohlearis in n. abducens. Notranje očesne mišice inervirata simpatik in parasimpatik, ki sta združena med okulomotornim, kjer so notranje očesne mišice. Tri so, in sicer 2 za širjenje oz. oženje zenice – mm. dilatator pupille (širi) in sphincter pupille (oži) in pa 1 mišica, ki omogoča spreminjanje oblike leče – m. ciliaris. Sledijo strukture, ki jih mora prebiti svetloba, da pade na mrežnico. Prva je roženica (cornea). Njena glavna naloga je, da mora biti prozorna, da gre lahko svetloba preko nje. Roženica je tisti del očesa, ki najbolj lomi svetlobne žarke. Zakaj je pomembno, da očesne strukture lomijo svetlobne žarke? Zato da se zberejo na mrežnici. Če bi se vzporedni žarki svetlobe zbrali na mrežnici, potem bi dobili jasno sliko nekega predmeta. Če je roženica povsem prozorna, potem nima žil. Če jih nima, je vprašanje kako se prehranjuje. Od kje roženica dobi svojo hrano? Preko prekatne vodice oz. nekaj malega tudi iz zraka. Če je roženica struktura, ki lomi drugače, potem bomo imeli, če je utrujena, motnjo vida. Pod roženico je torej prekatna vodica. Ta mora biti prozorna, ne sme biti nikakršnega izliva krvi. Od kod prihaja ta prekatna vodica? Izločajo jo celice ciliarnika v zadnji očesni prekat. Od tod potem potuje prekatna vodica preko zenice (pupille) v sprednji očesni prekat in je odgovorna za obliko zrkla oz. za očesni tlak. Zato da je ta očesni tlak konstanten in da ni previsok, se mora ta očesna vodica nekje reabsorbirati. Reabsorbira se v kanalu v kotu med roženico (corneo) in šarenico (iris) – iridokornealni kot. Tukaj je struktura – Schlemov kanal, kjer se prekatna vodica reabsorbira. Nevarno je, če karkoli potisne ciliarnik proti roženici, potem se zapre Schlemov kanal, kjer se prekatna vodica reabsorbira. Prekatna vodica tako zastaja v tem sprednjem očesnem prekatu in pride do zvišanja intraokularnega tlaka, kar pa slej ko prej pomeni okvaro vidnega živca. Takemu zvišanju intraokularnega tlaka pravimo glavkom. Ta lahko nastane nenadoma zaradi zaprtja iridokornealnega kota (cornea – roženica, iris - šarenica). Posledično je zaprt tudi Schlemov kanal. Kako ga spoznamo? Pupilla je razširjena, ne reagira na svetlobo in pa konjuktiva (veznica) je pordela. To je zelo nevarno stanje. Naslednja sturktura je zenica – odprtina skozi katero gre svetloba. Funkcijo ima podobno kot zaslonka pri fotoaparatu, torej čim manjša bo zenična odprtina, večja bo globinska ostrina vida. Kaj to pomeni? Razdalja je tem večja, čim manjši snop svetlobe pade na oko. Premer zenice določata 2 mišici: mm. dilatator & sphincter pupille. Čustveno vzburjenje ali strah ali vročina širijo zenico, aktivira simpatik (širi zenico). Prilagajanje očesa za gledanje na blizu tudi zajema ožanje zenice. Adaptacija na svetlobo je povezana s spremembo velikosti zenice. Velikost zenice ima lahko vpliv na intraokularni tlak. Ljudje, ki imajo zvišan intraokularni tlak, morajo paziti, da ni zenica preveč razširjena, saj je takrat šarenica (iris) nagubana, te gube pa lahko zaprejo iridokornealni kot in s tem Schlemov kanal. Zato je pri teh ljudeh, ki imajo nekoliko previsok očesni tlak, potrebno paziti, da ne jemljejo zdravil, ki širijo zenico in da ne nosijo sončnih očal, saj te prav tako širijo zenico. Snop svetlobe, ki pade na oko razpršimo na drobne male snope svetlobe, ki nam zelo povečajo vid in ostrino.
Leča ima lomno moč približno 1/3 lomne moči očesa, torej leča ni najbolj pomembna lomna struktura v očesu. Zakaj leča ne lomi svetlobe tako močno kot roženica (cornea)? Zakaj ima roženica večjo lomno moč? Ne zaradi oblike, ampak zaradi tega, ker je roženica na meji dveh optičnih teles, ki imata še najbolj različni optični gostoti. Pred roženico je zrak, pred lečo pa prekatna vodica, zato je lomna moč leče manjša. Bistvena lastnost leče je v tem, da lahko spreminja svojo lomnost s tem, da se spreminja njena oblika. Leča je vpeta v oko s posebnimi nitkami, ki jim pravimo zonule (že omenjene zgoraj kot zonular fibers) in te nitke so pripete na ciliarnik in kadar je ciliarnik sproščen so nitke napete in leča je takrat zelo sploščena. Kadar se ciliarnik skrči, se zonule (nitke) sprostijo in leča se zaobli. Kdaj rabimo zaobljeno lečo? Če gledamo v daljavo, so svetlobni žarki, ki padajo na oko, vzporedni. Da se ti žarki zberejo na mrežnici, je potrebna manjša lomna moč, kot pa da zberemo na mrežnici tiste žarke, ki divergirajo, torej na oko pridejo pod nekim kotom ( kadar gledamo od blizu). Lomna moč očesa, kadar gledamo bližnji predmet, je večja. Sposobnost leče, da spreminja svojo obliko, se z leti spreminja. Običajno človek med 40 in 50 letom začne izgubljati lomno oz. akomodacijsko moč očesne leče. Zakaj se ta akomodacijska moč zmanjšuje? Ker leča izgublja elastična vlakna. Tudi če se ciliarnik skrči in zonule sprostijo, kljub temu leča ostane v neki konstantni legi. Najprej se malo še spreminja, dokler na koncu leča sploh ne spremeni svoje oblike.
Prostor za lečo zapolnjuje steklovina, ki se zdi kot zelo homogena struktura. Steklovina ni tako homogena kot si mislimo. Ima določene strukture, ki omejujejo prehod svetlobe.
Naslednja struktura je mrežnica ali latinsko retina. Zgrajena je iz 10 plasti. Najbolj zunanja plast mrežnice – tista, ki je najbližja žilnici (choroidea), je pigmentna plast. Torej celice imajo veliko pigmenta. Zakaj? Zato da se ta svetloba, ki ni zaustavljena na fotoreceptorjih, absorbira v pigmentu, ker če se ne bi, bi se svetloba lahko odbijala in potem bi imeli nejasne, neostre slike. Nad pigmentnim epitelijem so fotoreceptorji, ki jih delimo na čepnice in paličnice. Različna imena imajo zaradi različnih funkcij in različnih oblik. Potem imamo t.i. zunanjo mejno membrano, pod njo (v smeri proti centru zrkla) je zunanja plast jedrnih celic. Pod njo je zunanja pleksiformna plast. To je plast, kjer so spoji med različnimi živčnimi celicami, in sicer fotoreceptorji imajo sinapse z bipolarnimi in pa horizontalnimi celicami. Naslednja plast je notranja jedrna plast, kjer so jedra bipolarnih in horizontalnih celic. Naslednja plast je notranja pleksiformna plast. Tu so sinapse bipolarnih in amakrinih celic z aksoni ganglijskih celic. Naslednja plast je plast ganglijskih celic. Seldi plast živčnih vlaken, na koncu pa je notranja mejna membrana. To so plasti mrežnice. Potem je mrežnica nekoliko različno zgrajena, če gremo po celotnem očesnem zrklu. Na tistem mestu, kjer je predel najostrejšega vida, t.j. rumena pega (macula lutea), tam je mrežnica tanjša in v centru rumene pege (fovea centralis) so samo čepnice, paličnic sploh ni. Čepnice so tukaj najbolj gosto posejane. Ko gremo proti periferiji mrežnice, je gostota čepnic vedno manjša. Gostota paličnic pa je največja tik ob fovei centralis (parafovealna regija), s tem da pada proti periferiji. Paličnice segajo dlje na periferijo kot čepnice. Še ena posebna stvar je. Na mestu, kjer izhaja iz očesa vidni živec, imamo slepo pego. Slepa pega je mestno na mrežnici, kjer vidni živec izhaja iz očesa. Na tem mestu ni fotoreceptorjev (čepnic in paličnic). Če svetloba pade na to mesto, potem tega le z enim očesom ne vidimo, kar je povsem normalno (s poskusom na vaji to dokažemo). Razlog zakaj imamo celovito vidno polje leži v tem, da tisti del vidnega polja, ki pripada slepi pegi še vseeno vidimo, ker je v vidnem polju nasprotnega očesa. Če pride do izpada dela vidnega polja, ki ne pripada slepi pegi, je to že patološko in takšen pojav imenujemo skotom oz. del vidnega polja, v katerem ne zaznavamo slike.
Poznamo optično os in vidno os. Vidna os ni enaka optični osi, ampak je tista, ki gre skozi foveo centralis. Slepa pega je vedno bolj nazalno od fovee centralis. Zakaj bolj nazalno? Ker je bližje nosu. Kadar je lomnost očesa normalna oz. se žarki zberejo na mrežnici, takemu očesu pravimo emmetropno oz. normalno vidno oko. Napake lomnosti očesa, ki jih poznamo pa so: myopia – kratkovidnost, hyperopia (=hipermetropia) - daljnovidnost, astigmatizem – neenakomerno ukrivljena roženica, leča ali mrežnica. Kdaj nastane kratkovidnost? Takrat kadar se svetlobni žarki zberejo pred mrežnico. To pomeni, da je vzrok za to napako bodisi predolgo zrklo bodisi prevelika lomna moč očesa. Če je zenica utrujena ali veka, potem vodi to v kratkovidnost. Pri daljnovidnosti je ravno obratno stanje bodisi je zrklo prekratko bodisi imajo lomne strukture v očesu premajhno lomno moč. Žarki se zberejo za mrežnico, zato daljnovidnost popravljamo z zbiralnimi lečami, kratkovidnost pa z razpršilnimi. Presbyopia je starovidnost, le da tu ni vzrok v obliki zrkla, ampak leča ni sposobna spreminjati svoje oblike. Tako oko se ne more prilagajati na gledanje na daleč ali na blizu. Astigmatizem je neenakomerna ukrivljenost leče ali mrežnice in takrat oko ne vidi vseh linij enakih. Ene vidi bolj jasno druge manj. Napako lahko korigiramo s t.i. cilindričnimi in ne s sferičnimi očali. Imamo tako kot pri ostalih napakah bodisi razpršilne ali zbiralne leče. Akomodacija je prilagajanje za gledanje na blizu, pri tem pride do 3 stvari, in sicer leča se zaobli, zenice se zožijo in vidni osi različno konvergirata, ker normalno, če gledamo v daljavo sta vidni osi vzporedni. Zakaj ne vidimo žilnice (choroidea)? Ker je prekrita z mrežnico (retina). Barvnih slepot je več vrst: protanopija – slepota za rdečo (dolga valovna dolžina), devteranopija – zeleno (srednja valovna dolžina), tritanopija – modro (kratka valovna dolžina). V mraku so čepnice premalo osvetljene in prevzemajo njihovo funkcijo paličnice.

Ponazoritev Purkinjevega efekta: Zakaj je vizir pilotov vojaških letal rdeče barve? Zakaj vidimo v različnih filmih, da je notranjost podmornice vedno razsvetljena rdeče? Razlog se skriva v tem, da rdeča barva omogoča tako skotopično (nočno) kot tudi fotopično gledanje. Paličnice so neobčutljive na rdečo barvo. To omogoča očesnemu zrklu, da kljub barvnemu vidu (rdeča barva) ostane adaptirano na temo in tako lahko koristimo prednosti tako skotopičnega kot tudi fotopičnega vida. Tako lahko pilot, ko leti na visokih nadmorskih višinah, gleda temo vsepovsod okoli sebe, a še vedno lahko v trenutku odčita željene parametre/inštrumente na armaturni plošči. Z drugimi besedami povedano se največja občutljivost očesa premakne proti modremu delu spektra.
Povzeto na kratko: Paličnice so manj dovzetne za rdečo barvo, zato lahko ohranjajo skotopičen vid, kljub prisotnosti rdeče barve.