PSIHOIMUNOLOGIJA
Že v zapisih antičnih zdravnikov zasledimo opažanja o pomenu psiholoških dejavnikov za razvoj in potek bolezni. Prepričanje o povezavi med telesnim zdravjem in duhom je v medicinskih krogih veljalo vse do odkritja antibiotikov, ko se je medicina osredotočila na bolezen kot patologijo, ki jo je treba odpraviti in tako povrniti zdravje. Ob tem je zaradi pomanjkanja empiričnih dokazov opravila z idejo o vezi med psiho in telesom. Z napredkom tehnologije so se v zadnjih dvajsetih letih razvile metode, ki omogočajo vpogled v to zapleteno povezavo, o kateri nas danes uči psiho(nevro)imunologija. Na naše telo gleda z vidika psihologije, nevrologije, endokrinologije in imunologije, zato ga obravnava bolj celostno. Centralni živčni sistem, žleze, limfatične organe in celice imunskega odziva povezuje v mrežje, ki organizmu omogoča učinkovit boj proti okužbam. Različne komponente imunskega odziva povezujejo, regulirajo in modulirajo nevropeptidi, endokrini hormoni in citokini. Dejavniki, ki na kakršen koli način vplivajo na integracijo omenjenega sistema (npr. čustva, dražljaji iz okolja, genetske predispozicije, toksini etc.), lahko oslabijo imunski odgovor in odločilno vplivajo na razvoj bolezni.

OS HIPOTALAMUS-HIPOFIZA-NADLEDVIČNA ŽLEZA
- V stresnih stuacijah hipotalamus sprošča v kri CRH.
- CRH vpliva na hipofizo, da izloča ACTH.
- ACTH vpliva na nadledvično žlezo, da sprošča KORTIZOL.

Kortizol je stresni hormon, ki pomaga telesu, da se sooči s stresno situacijo. Negativno povratno vpliva na hipotalamus in s tem inhibira sproščanje CRH. Kortizol deluje kot imunoregulator in vpliva na imunski sistem, da le-ta na stres ne odreagira premočno in s tem ne poškoduje zdravih celic in tkiv.

DEPRESIJA
Dokazano je, da se napake v HPA osi ne odražajo zgolj kot različne motnje imunskega sistema, pač pa tudi kot več vrst depresivnih obolenj.
Depresija torej ni sekundarna posledica neke (npr. inflamatorne) bolezni, pač pa imata bolezen in depresija skupni vzrok.
Bolezen in psihološko stanje sta torej povezani in lahko v obeh smereh vplivata ena na drugo (zvečanje stresa poslabša bolezen, in odstranitev le tega vodi v izboljšanje bolezni).

GENETSKI DEJAVNIKI
Delno je meja oz. začetek odzivnosti na stres genetsko določena. Poleg tega je odvisna tudi od dejavnikov v zgodnjem razvoju, učenja in kasnejših izkušenj. Stopnja, do katere bi stres lahko pospešil obolenje, potem ni odvisna samo od intenzivnosti in trajanja dražljaja, pač pa tudi od posameznikovega naučenega dojemanja situacij kot stresnih.

SOCIALNI STRES
Stres je pomemben dejavnik, ki vpliva na dovzetnost do bolezni in celo na potek le-teh. Je lahko oseben, občutimo pa ga lahko tudi preko socialnih interakcij. Te lahko k psihološkemu stresu prispevajo ali pa ga zmanjšajo; vplivajo na hormonske odzive nanj, kar v nekaterih primerih privede do spremembe imunskega odgovora.
Raziskave so pokazale, da so ljudje, ki so več kot 2 meseca izpostavljeni socialnemu stresu, bolj dovzetni za prehlad. Z nekaterimi drugimi študijami so pokazali, da postanejo imunski odzivi negovalcev, ki spremljajo bolnike z Alzheimerjevo boleznijo ter partnerjev, ki se ločujejo in doživljajo hud stres, otopeli.
Po drugi strani pa vzpodbudno okolje socialnih skupin ter skupinske psihoterapije lahko povišajo odpornost do bolezni in izboljšajo imunski sistem.
Nova odkritja torej nakazujejo, da je ločevanje bolezni na somatske in duševne ter razlikovanje med psiho in telesom, umetno.