Uvod
Bolniški stalež je začasna zadržanost od dela zaradi osebnih zdravstvenih razlogov (bolezen, poškodba), nege ali spremstva družinskega člana in nekaterih drugih vzrokov (izolacija, darovanje organov ali krvi). Je ena izmed pravic, ki jo delavcem zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje, in je bila v socialno zavarovanje uvedena pred več kot 100 leti.
Delazmožnost je opredeljena kot zmožnost posameznika, da uspešno uporablja delovni potencial in opravlja svoj poklic s polnim delovnim učinkom od prvega dne pa do konca delovne dobe, ko se starostno upokoji, brez kvarnih učinkov za svoje zdravje.
Bolniški stalež
Ker družinski zdravnik najbolje pozna bolnika kot celoto, poleg tega pa tudi njegove obremenitve na delovnem mestu, je ocenjevanje začasne nezmožnosti za delo v njegovi pristojnosti. Pooblaščen je za odrejanje staleža do 30 koledarskih dni, pri čemer deluje kot izvedenec, čigar odločitve imajo tako pravne kot materialne posledice. Bolniški stalež opredeljuje Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ter Zakon o delovnih razmerjih.
Odsotnost z delovnega mesta je lahko absolutna (popolna odsotnost z delovnega mesta) ali pa relativna (delo s polovičnim delovnim časom). Najpogostejši vzroki odsotnosti z dela so: poškodbe, bolezni mišično kostnega sistema, nosečnost, bolezni dihal, duševne bolezni,... (Slika 1)
Osebni zdravnik je pristojen za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo v naslednjih primerih:
• prvih 30 koledarskih dni za bolezen in poškodbo;
• prvih 7 delovnih dni za nego zakonca ali nego otroka starega nad 7 let (kar odobri otrokov osebni zdravnik);
• 15 delovnih dni za otroka mlajšega od 7 let oz. starejšega otroka, ki je zmerno, težje ali hudo telesno ali duševno prizadet;
• otrokov osebni zdravnik lahko izjemoma podaljša trajanje pravice do nadomestila; do 30 dni za nego otrok do sedem let starosti ali starejšega zmerno, težje ali težko duševno in telesno prizadetega otroka oz. do 14 dni za nego drugih ožjih družinskih članov.
Osebni zdravnik lahko odobri bolniški stalež za največ tri dni nazaj. V primeru, da se zavarovanec zglasi kasneje, mora osebni zdravnik poslati dokumentacijo v presojo za t.i. retrogradni stalež k imenovanemu zdravniku.


Slika 1 – Vzorki odstonosti z dela v Sloveniji leta 2011
V primeru, da je zdravnik družinske medicine mnenja, da zavarovanec po zgoraj navedenem trajanju bolniškega staleža še vedno ni sposoben delati, mora vsaj 3 dni pred iztekom roka poslati predlog z medicinsko dokumentacijo imenovanemu zdravniku, ki lahko odobri podaljšanje bolniškega staleža. Če se zavarovanec ali delodajalec z odločbo imenovanega zdravnika ne strinjata, se lahko v roku 5 delovnih dni po prejemu odločbe pritožita. Pritožbo obravnava Zdravniška komisija na 2. stopnji; mnenje je dokončno, možna je le pritožba na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Ne glede na vloženo pritožbo pa se mora zavarovanec ravnati po izreku odločbe imenovanega zdravnika.
Bolniku je potrebno dati navodila za ravnanje v času bolniškega staleža in jih zapisati v zdravstveno kartoteko. V času zadržanosti z dela mora zavarovanec, ki se zdravi doma, biti na svojem domu, odsotnost z doma pa je upravičena le ob odhodu na zdravniški pregled ali terapijo.
Pri ponovitvi iste bolezni v prej kot 10 dneh po zaključku bolniškega staleža mora o staležu odločati imenovani in ne osebni zdravnik. Če pa v tem obdobju bolnik zboli za drugo boleznijo, lahko o bolniškem staležu odloča osebni zdravnik; v tem lahko odobri nov bolniški stalež pod drugo diagnozo.
Nadomestila v času bolniškega staleža
Nadomestila v času odsotnosti z dela izplačuje delodajalec iz svojih sredstev v primeru bolezni in poškodb izven dela in na delu prvih 30 delovnih dni, nadaljnja nadomestila pa gredo v breme zavarovalnice. To do neke mere tudi znižuje interes delodajalcev za varovanje delavcev pred poškodbami pri delu in poklicnimi boleznimi. V nekaterih primerih pa ZZZS plačuje nadomestila od prvega dne odsotnosti: nega ožjega družinskega člana (otroka ali zakonca), izolacija ali spremstvo, presaditev organov ali tkiv v korist druge osebe, ter zaradi poškodb, ki nastanejo pri delih širšega družbenega pomena.
Nadomestilo plače znaša:
• 100 osnove v primeru odsotnosti z dela zaradi poklicne bolezni, poškodbe pri delu, presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi ter izolacije, ki jo odredi zdravnik;
• 90 osnove v primeru odsotnosti zaradi bolezni;
• 80 osnove v primeru odsotnosti zaradi poškodbe izven dela, nege družinskega člana in spremstva, ki ga odredi zdravnik.
Zaključek bolniškega staleža
Bolniški stalež se lahko konča z vrnitvijo na delo ali z invalidsko upokojitvijo. Osebni zdravnik odigra pri vračanju delavca na delo pomembno vlogo, saj s povezovanjem z delovno organizacijo in pristojnim specialistom medicine dela lahko precej olajša in skrajša proces ponovnega vključevanja delavca.

Invalidnost
V primeru trajnih okvar posameznih organskih sistemov, ki pomembno zmanjšujejo sposobnost za delo na delovnem mestu in se jih ne da izboljšati s sodobnimi metodami zdravljenja in rehabilitacije, mora osebni zdravnik zavarovanca predstaviti invalidski komisiji. Na obravnavo invalidske komisije mora napotiti tudi zavarovanca, ki je zaradi bolezni ali poškodbe odsoten z dela neprekinjeno 1 leto.
Invalidnost oceni invalidska komisija na predlog osebnega zdravnika. Izbrani zdravnik zbere medicinsko dokumentacijo in jo skupaj z izpolnjenim obrazcem Predlog za medicinsko izvedenstvo pošlje na invalidsko komisijo.
Zavarovance z že ugotovljeno invalidnostjo po preostali delazmožnosti razvrščamo v 3 kategorije:
• 1. kategorija - če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zavarovanec se upokoji;
• 2. kategorija - če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 ali več;
• 3. kategorija - če zavarovanec z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerega je razporejen.

Ocenjevanje delazmožnosti je pogosto ena najbolj spornih točk v medsebojnem odnosu med zdravnikom in bolnikom, saj si stojita nasproti medicinska stroka in posameznikovo osebno doživljanje bolezni ter njegova pričakovanja.