UVOD
Sredstva za zaščito pred soncem predstavljajo pomemben vidik zaščite pred škodljivimi učinki sončenja. Obstajajo številni dokazi o njihovem vplivu na zmanjšanje s sončenjem povezanih rakavih obolenj in staranja kože. Pojavljajo se tudi pomisleki glede varnosti ob njihovi dolgoročni uporabi, vendar so blagodejni učinki uporabe veliko bolj prepričljivi.


1 SPLOŠNO
Sestavine sredstev za sončenje najdemo v različnih vrstah izdelkov za nego kože. Prvotni namen sredstev za sončenje je bil zgolj preprečevanje opeklin zaradi sonca, postopoma pa so pridobili tudi vlogo zaščite pred drugimi škodljivimi učinki ultravijoličnega (UV) sevanja. UVB žarki (λ=280– 320 nm) povzročajo nastanek eritema in neposredno poškodbo DNA zaradi tvorbe pirimidinskih dimerov, UVA žarki (λ=320–400 nm) pa so povezani s porjavitvijo in fotostaranjem kože. Prav tako so odgovorni za tvorbo reaktivnih kisikovih spojin (ROS), ki DNA poškodujejo posredno. Kljub temu, da celice vsebujejo antioksidante, encime za popravilo DNA in stresno signalizacijo za zajezitev takih poškodb, lahko pretirana izpostavljenost UV žarkom še vedno privede do mutacij in genetske nestabilnosti. Poleg tega je dokazano, da ima izpostavljenost UVA žarkom za posledico povečanje števila vnetnih celic v koži in zmanjšanje aktivnosti kožnih antigen predstavitvenih celic (APC) in zmanjšanje števila Langerhansovih celic. Taka UV inducirana imunosupresija ima verjetno posredno, permisivno vlogo pri karcinogenezi; dolgoročna izpostavljenost soncu pa ima bolj neposredno vlogo v razvoju nemelanomskih kožnih rakov, kot je bilo prikazano na živalskih modelih z uporabo eksperimentalnih UV žarkov.
Sredstva za zaščito pred soncem so se prvič pojavila leta 1928, danes pa imajo pomembno mesto v preprečevanju kožnega raka in v zaščiti pred soncem. V začetku so se proizvajalci osredotočali na povečanje zaščitnega faktorja pred soncem (angl. Sun protection factor–SPF) in večjo zaščito pred UVB z razvijanjem inovativnih kombinacij filtrov in novih sestavin, na primer para-aminobenzojske kisline (PABA). S patentiranjem PABA leta 1943, je postal ta učinkoviti UVB filter ena prvih aktivnih sestavin, ki so jih začeli dodajati tudi v izdelke za splošno prodajo in se uporablja še danes kljub visoki pojavnosti kontaktnih alergijskih reakcij in puščanju madežev.
Nedavne raziskave in priporočila Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) v zadnjem času namenjajo več pozornosti zaščiti pred UVA. Namreč na nadmorski višini 0 m predstavljajo UVA 95 vse UV energije, UVB pa preostalih 5 . Čeprav je bila v preteklosti primarnega pomena zaščita pred UVB, sedaj pripisujejo zaščiti pred UVA žarki vsaj tako velik pomen in tako trenutni razvoj sredstev za zaščito pred soncem poteka v to smer.
Pregled vsebuje posodobljene smernice glede označevanja zaščitnih sredstev, ki jih je predlagala FDA, podatke o sodobnih aktivnih učinkovinah, učinkovitosti preprečevanja fotokarcinogeneze in fotostaranja ter informacije o varnosti ter smernicah za uporabo.

2 OZNAČEVANJE IZDELKOV
2.1 OCENJEVANJE ZAŠČITE PRED UVB
SPF predstavlja mero zaščite pred UVB žarki. Izdelek s SPF15 filtrira okoli 94 UVB žarkov, izdelki z oznako SPF30 pa okoli 97 . Minimalna eritemska doza (MED) UV sevanja je najmanjša doza, ki povzroči sončne opekline. SPF je definiran kot razmerje MED med zaščiteno in nezaščiteno kožo. Teoretično bi to pomenilo, da nanos sredstva s SPF5 nudi zaščito pred opeklinami petkrat dlje kot nezaščitena koža, kar se v praksi ni izkazalo kot resnično, saj standard za določanje SPF predvideva nanos 2 mg/cm2 kože, dejanski nanos izdelka pa naj bi bil 0,5 do 1 mg/cm2, kar ima za posledico nižji SPF od dejanskega.

2.2 VREDNOTENJE ZAŠČITE PRED UVA
Glavno vlogo pri porjavitvi kože igrajo UVA2 žarki. V skladu z regulacijo FDA morajo označbe na izdelkih vsebovati informacije o učinkovitosti zaščite UVA, ki se pridobijo z in vivo ter in vitro študijami. Z in vivo študijami se ugotavlja UVA zaščitni faktor (UVA-PF), kjer se meri lastnost izdelka, da prepreči porjavitev. Porjavitev je definirana kot razmerje minimalne pigmentne doze (MPD) med zaščiteno in nezaščiteno kožo. Ugotovljeni UVA-PF se nanaša na zaščito pred UVA2 (300-400 nm). Podobno kot MED predstavlja MPD najmanjšo dozo UVA, ki je potrebna za prvo opazno porjavitev.
Z in vitro testi pa se izračuna razmerje UVA1/UV in natančneje oceni UVA1 (320-340 nm) zaščito, ki jo nudijo izdelki. Ugotavlja se količina UVA1 žarkov, ki prodre do detektorja skozi kvarčno ploščico pred in po nanosu izdelka.
Opisana testiranja omogočajo razvrstitev izdelkov glede na tiste z nizko, srednjo, visoko in najvišjo stopnjo zaščite pred UVA. Če se in vivo testi ne ujemajo z in vitro testiranji, so izdelki označeni kot manj učinkoviti.

3 AKTIVNE UČINKOVINE V SREDSTVIH ZA ZAŠČITO PRED SONCEM
V EU je trenutno odobrenih 28 učinkovin, ki se jih uporablja v izdelkih za zaščito pred soncem. Aktivne učinkovine delimo na anorganska in organska sredstva:

3.1 ANORGANSKE UČINKOVINE:
Sredstva iz te skupine delujejo tako, da odbijajo ali pa razpršijo vidno svetlobo, UV in infrardeče sevanje na širši spekter valovanja. Glavni anorganski sredstvi v uporabi danes sta cinkov oksid in titanov dioksid, ki sta fotostabilna in za zadostno odbojnost zahtevata debel nanos izdelka. Cinkov oksid nudi boljšo UVA zaščito, titanov dioksid pa boljšo UVB zaščito. Ob nanosu izdelka kožo obarvata nekoliko belo, zato se izdelkom dodaja še en fizični blokator, železov oksid, ki je rdečkast in tako prikrije belkasto obarvanje kože. Zaradi omenjenih estetskih pomislekov so bili do nedavnega dokaj nepriljubljeni. V zadnjem času pa so razvili anorganske učinkovine v obliki mikrodelcev velikosti 10-50 nm za razliko od prejšnjih velikosti 200-500 nm. Mikrodelci titanovega dioksida in cinkovega oksida poleg boljše estetske sprejemljivosti tudi zmanjšujejo razpršitev vidne svetlobe. Nova lastnost takih delcev je tudi absorpcija UV sevanja, vendar je obseg absorpcije pomaknjen proti krajšim valovnim dolžinam, stran od UVA območja. Mikrodelci imajo tudi ttežnjo po agregaciji, kar dodatno zmanjšuje njihovo učinkovitost. Da bi to preprečili, so obdani z dimetikonom ali silicijem, s čimer se zmanjša tvorba prostih radikalov in poveča fotostabilnost. Ravno zaradi fotostabilnosti se anorganska sredstva bolj primerna za otroke in ljudi z alergijami na sredstva za zaščito pred soncem. Anorganska, opačna sredstva so primerna tudi za zaščito pred fotosenzitivnimi obolenji zaradi izpostavljenosti soncu.

3.2 ORGANSKE UČINKOVINE
3.2.1 ORGANSKE UČINKOVINE ZA ZAŠČITO PRED UVB
Organske učinkovine, ki filtrirajo UVB žarke delujejo tako, da absorbirajo UV sevanje in ga pretvarjajo v toploto. Najučinkovitejša iz te skupine je PABA, za katero je znano, da se veže na keratinocite in povzroča madeže na koži, vendar pa je odporna na vodo in potenje. Zaradi številnih poročanj o kontaktnih alergijah na PABA, so jo v večinoma nadomestili manj učinkoviti derivati PABA, kot je padimat O, ki je bolj varen in redko povzroča madeže kože. Padimat O se uporablja v kombinaciji z drugimi UV filtri in tako zvišajo splošni SPF:
Cinamati, vključno z oktinoksatom in cinoksatom, so trenutno najbolj priljubljeni UVB filtri v ZDA, ker redko povzročajo draženje in ne povzročajo madežev na koži. Ker so šibkejši od padimidata O in so posledično manj vodoodporni, zahtevajo izdelki s cinamati pogostejše nanašanje. Kljub sodobnim izboljšavam (enkapsuliranje), ki so jim nekoliko izboljšale fotostabilnost, še vedno razpadejo po izpostavljenosti sončni svetlobi, kar zmanjšuje njihovo učinkovitost.
V skupino salicilatov, ki so najšibkejše UVB zaščitne učinkovine, uvrščamo oktisalat, homosalat in trolamin salicilat. Te snovi se ponašajo z ugodnimi varnostnimi lastnostmi, zaradi česar se dodajajo izdelkom v relativno visokih koncentracijah, da še izboljšajo UVB zaščito. Oktisalat in homosalat sta zelo fotostabilni učinkovini, ki se ju dodaja izdelkom za zmanjševanje fotodegradacije drugih zaščitnih učinkovin. Sta tudi hidrofobni in tako služita kot topila za ostale učinkovine. Trolamin salicilat je vodotopen in dokaj pogost v izdelkih za lase.
Oktokrilen je šibek UVB absorber. Čeprav izboljša fotostabilnost, cenovno ni ugoden in ga je težko vključiti v izdelke za zaščito pred soncem.
Ensulizol je vodotopen UVB filter, ki omogoča lažjo, manj oljno sestavo kot večina drugih izdelkov.

3.2.2 ORGANSKE UČINKOVINE ZA ZAŠČITO PRED UVA
Benzofenoni nudijo širokospektralno UVB in UVA zaščito, vendar so fotolabilni in njihova oksidacija lahko predstavlja motnjo v antioksidantnem sistemu. V ZDA so odobreni trije benzofenoni: oksibenzon, sulisobenzon in dioksibenzon. Najpogosteje se uporablja oksibenzon, vendar je z njim povezana visoka incidenca fotoalergijskega kontaktnega dermatitisa.
Avobenzon je močan UVA filter, ki je zelo fotolabilen; po eni uri izpostavljenosti soncu se mu fotoprotektivne lastnosti zmanjšajo za 50 do 60 . Prav tako lahko avobenzon negativno vpliva na stabilnost drugih aktivnih učinkovin. Zaradi teh lastnosti so razvili dodatne učinkovine, ki stabilizirajo avobenzon (oktokrilen in Tinosorb S.)
Ekamsul je najnovejša širokospektralna učinkovina. Dokazano preprečuje ali zmanjšuje z UV žarki povzročeno pigmentacijo, tvorbo pirimidinskih dimerov, kopičenje proteina p53, spremembe v gostoti Langerhansovih celic in fotodermatoze.
3.3 IZDELKI S ŠIROKIM SPEKTROM DELOVANJA
Večina izdelkov nudi zaščito v določenem območju UV sevanja in ne nudijo zadostne zaščite, če se uporabljajo brez kombinacije še drugih izdelkov. Cinamate in salicilate zato pogosto dodajajo drugim UVB absorbentom in tako povečajo SPF. Širookospektralni izdelki so produkti kombinacije filtrov z različnimi UV absorpcijskimi spektri. Primer je kombiniranje avobenzona, ki je dober UVA blokator, s homosalatom in oktisalatom, ki sta dobra UVB filtra, v soliden izdelek z zaščito pred širokim spektrom UV sevanja. Za izboljšanje fotostabilnosti se v izdelke, ki vsebujejo fotolabilne benzofenone in avobenzon, dodaja oktokrilen.
Sinergističen vpliv na izboljšanje SPF ima tudi kombiniranje organskih in anorganskih filtrov; razpršitev UV svetlobe z anorganskimi učinkovinami izboljša absorpcijo z organskimi učinkovinami.


4 UČINKOVITOST SREDSTEV ZA ZAŠČITO PRED SONCEM
Ob pravilni uporabi so sredstva za sončenje učinkovita v preprečevanju akutnih sončnih opeklin in porjavenja. Kot uspešna so se pokazala pri zmanjševanju nekaterih kroničnih učinkov UV sevanja, vključno z imunosupresijo, fotokarcinogenezo in fotostaranjem.

4.1 TIP VEHIKLA IN NANAŠANJE
Tip vehikla oziroma farmacevtska oblika pogosto določa učinkovitost izdelka. Da se ohranijo fotoprotektivne lastnosti in fotostabilnost UV filtrov izdelka, mora biti vehikel tak, da bo čim manj interakcij med inertnimi in aktivnimi učinkovinami izdelka. Farmacevtska oblika tudi določa trajnost in vodoodpornost izdelka. V ZDA je kot „vodoodporen“ označen izdelek, ki mu, po dveh dvajsetminutnih obdobjih izpostavljenosti vodi, fotoprotektivne lastnosti ostanejo nespremenjene. Tu velja pripomniti, da si osebki med testiranjem v vodi niso obrisali preiskovanih predelov, kar v praksi ni običajno in lahko vodi v razhajanja med teoretičnimi napovedmi in dejanskimi učinki. Kljub zagotovilu o vodoodpornosti pa se SPF zaščitnih sredstev ob izpostavljenosti vodi postopoma le zniža.
Farmacevtske oblike izdelkov so lahko losioni ali kreme, hidrofilni geli, stiki ali spreji.
Losjoni in kreme, ki so emulzije olje v vodi (O/V) ali voda v olju (V/O), so najpogosteje uporabljani vehikli in omogočajo raznoliko kombiniranje učinkovin.
Hidrofilni geli se zlahka sperejo z vodo ali s potenjem, vendar so bolj priljubljeni pri pacientih z mastno kožo ali ponavljajočimi se aknami. Stiki so uporabni za zaščito manjših površin, kot so ustnice ali nos. Spreji so priročni, vendar je njihova pomanjkljivost v premajhnem nanosu sredstva. Sredstva za zaščito pred soncem so lahko tudi v izdelkih za nego las, kot so šamponi in umetna barvila za zaščito pred z UV žarki povzročenim spreminjanjem barve in poškodbami proteinov.
Farmacevtska oblika ima pogosto pomembno vlogo v estetski sprejemljivosti, načinu nanašanja in upoštevanju priporočil. Opačnost anorganskih sredstev in mastnost organskih lahko prispeva k neustreznemu nanosu in posledičnemu znižanju SPF. Zatajitev zaščitnih sredstev je lahko posledica premajhnega nanosa ali ne dovolj pogostega nanašanja izdelka. Možni pristopi k izboljšanju upoštevanja priporočil bi lahko bili dnevni opomniki, npr. v obliki sms sporočil, obvezno razdeljevanje izdelkov in izobraževanje o ustrezni uporabi na krajih z visoko izpostavljenostjo soncu. Izdelki z enkratnimi dozami, ki jih je treba porabiti v enem dnevu, lahko tudi vodijo v nezadostno nanašanje izdelka. Primer inovativnega pristopa je embalaža, ki spreminja barvo glede na raven UV sevanja in tako opozarja na večjo potrebo po nanosu zaščitnega sredstva.

4.2 FOTOKARCINOGENEZA
Uporaba zaščitnih sredstev lahko zmanjša stopnjo tveganja za nastanek aktiničnih keratoz (AK) in nemelanomsih kožnih rakov (NMKR). Prav tako se je redna uporaba zaščitnih sredstev pokazala kot stroškovno učinkovita pri preventivi NMKR in AK. Mehanizem, preko katerega zaščitna sredstva zmanjšajo karcinogenezo, bi lahko vključeval zaščito pred z UV sevanjem povzročenim upadom števila epidermalnih antigen predstavitvenih celic.
Povezava med nastankom melanoma in uporabo zaščitnih sredstev pa ni tako nedvoumna. V preteklosti je veljalo prepričanje, da uporaba zaščitnih sredstev lahko poveča tveganje za nastanek melanoma, vendar nekatere novejše študije niso uspele dokazati morebitnih povezav. Kljub temu, da je zaščita pred soncem priporočljiva, so z zaščitnimi sredstvi povezani ugodni vplivi različni in vprašljivi predvsem zaradi vloge različnih genetskih dejavnikov pri razvoju melanoma. Ravno ta multifaktorska narava nastanka melanoma bi lahko delno pojasnila nejasne in negotove povezave med uporabo sredstev za zaščito pred soncem in nastankom melanoma.

4.3 FOTOSTARANJE
Izpostavljenost soncu pospeši intrinzično staranje kože preko z UV žarki povzročenim nastajanjem ROS. UVB in UVA prodrejo globoko v dermis, kjer povzročijo distrofijo elastičnih vlaken in poškode kolagenskega mrežja. UV sevanju. Kronično izpostavljena koža je lahko metabolno hiperaktivna, kar vodi v epidermalno hiperplazijo, nepravilne pigmentacije, teleangiektazije, elastozo, zmanjšanje količine kolagena in gube, kar potrjujejo tudi študije.


5 VARNOST IN NEŽELENI UČINKI ZAŠČITNIH SREDSTEV
Poleg zaščitnih dejavnikov imajo sredstva za zaščito pred soncem tudi neželene učinke; kontaktno preobčutljivost, tveganje za pomanjkanje vitamina D in estrogenost.

5.1 SENZITIVNOST IN TOKSIČNOST ZARADI SISTEMSKE ABSORPCIJE
Čeprav nespecifična, sta zbadajoč in pekoč občutek najpogostejša simptoma, povezana z zaščitnimi sredstvi. Do pravega kontaktnega dermatitisa pride redko, četudi je njegova incidenca lahko podcenjena.
PABA in oksibenzon sta najpogostejša fotoalergena v uporabi, o alergenosti avobenzona, sulisobenzona, oktinoksana in padimata O pa je manj poročil. Pacienti s fotodermatozami in ekcemi so lahko nagnjeni k razvoju fotoalergije, kar zahteva ustrezno svetovanje. Salicilati, ekamsul in anorganske učinkovine ne prehajajo skozi roženo plast, zato je fotosenzitivnost na te učinkovine neobičajna.
Obstajajo različna poročila glede penetracije in sistemskih učinkov nanodelcev anorganskih učinkovin. Avstralska študija ugotavlja, da taki delci ostanejo na površju kože in ne prehajajo rožene plasti. Druge in vitro študije so pokazale, da nanodelci titanovega dioksida lahko prehajajo celične membrane in povzročijo okvaro humanih dermalnih fibroblastnih kultur. Nanos polimera na delce pa zmanjša adhezijo na celične membrane in tako ne okvari funckije celic. Nanodelci cinkovega oksida in titanovega dioksida lahko inducirajo apoptozo nevralnih matičnih celic.
Nekatere organske učinkovine (oksibenzon in oktinoksat) so zabeležili v plazmi in urinu oseb po 4 dneh od nanosa sredstva po celem telesu. Kljub varnostnim pomislekom pa ugodnosti pravilne uporabe zaščitnih sredstev odtehtajo tveganja za toksičnost.
Na trgu so široko dostopna zaščitna sredstva z dodanim repelentom za insekte (DEET). Hkraten nanos DEET in oksibenzona lahko poveča absorpcijo obeh učinkovin in zmanjša SPF. Medtem ko je za sredstva za sončenje priporočljiv ponoven nanos vsaki dve uri, velja za uporabo DEET večja smotrnost in racionalnost. Tako neskladje v navodilih za uporabo lahko vodi v fotopoškodbe ali v zastrupitev z DEET.
5.2 VITAMIN D
Za sintezo vitamina D je potrebna izpostavljenost UVB žarkom. Na tak način dobi posameznik vsaj 90 vitamina D, ki ga sicer potrebuje. Ob uporabi zaščitnih sredstev se pojavljajo nesoglasja glede njihovega vpliva na tvorbo vitamina D. Nekateri pravijo, da uporaba zaščitnih sredstev povzroča pomanjkanje vitamina D, drugi pa pravijo, da ima dolgotrajna uporaba zaščitnih sredstev minimalne posledice na tvorbo vitamina D oziroma jih nima. Vzroki za razhajanja mnenj so najbrž posledica dejstev, da dobimo večji del vitamina D s prehrano, da za zadosten nastanek vitamina D ni potrebna dolgotrajna izpostavljenost soncu, da večina ljudi nanaša nezadostno količino izdelka in da kljub ustreznemu nanosu zaščitnega sredstva, del UV sevanja še vedno prodre v kožo.
Ob uporabi zaščitnih sredstev bi posamezniki morali imeti uvid v lastno stanje glede zalog vitamina D in se tako izognili morebitnim tveganjem. V zadnjih letih je postala vloga vitamina D v homeostazi kalcija in tvorbe kosti bolj jasna in natančno opredeljena, kar je vodilo do spoznanj o nenormalnih vrednostih vitamina D pri nekaterih avtoimunih, nevroloških in srčnožilnih boleznih. Epidemiološke študije prav tako povezujejo znižano količino vitamina D z večjim tveganjem za razvoj raka dojke, prostatičnega in kolorektalnega raka ter melanoma. Kljub zaskrbljujočim rezultatom so potrebne še dodatne, bolj natančne informacije glede točne vloge vitamina D v teh procesih.
Ljudje z večjim tveganjem za hipovitaminozo D so starostniki, ljudje s temnejšo poltjo, taki, ki se večinoma zadržujejo v zaprtih prostorih, fotosenzitivni, prekomerno debeli in prebivalci severnih zemljepisnih širin, ki redno uporabljajo zaščitna sredstva in fotoprotektivna oblačila.
V ZDA veljajo smernice glede svetovanja ljudem z večjim tveganjem za nadomeščanje vitamina D, ki mora biti med 1000 in 2000 mednarodnih enot, s prehrano ali s prehranskimi dodatki. V primeru uporabe dodatkov, se priporoča vnos vitamina D3 bolj kot D2.

5.3 ESTROGENI UČINKI
Za veliko zaščitnih sredstev je bilo ugotovljeno, da imajo estrogene učinke. V eni študiji je bilo ugotovljeno, da padimat O, oktinoksat, homosalat in oksibenzon povečujejo in vitro proliferacijo MC7 celic, ki so tumorska celična linija humanega raka dojke. Homosalat in oksibenzon sta pokazala tudi antiandrogeni in antiprogesteronski učinek in vitro. Ostale študije pa so pokazale, da je estrogena aktivnost UV filtrov lahko okrepljena predvsem v kombiniranih izdelkih, čeprav posemezne učinkovine med in vitro testi niso pokazale estrogenih učinkov.
Druga študija pa ni pokazala pomembnih sprememb v količini spolnih hormonov po sistemski absorpciji oksibenzona in oktinoksata po enem tednu uporabe. Kljub temu, da morajo biti UV filtri testirani na morebitne endokrine vplive, še vedno ne obstaja enotno mnenje glede njihove estrogenosti in klinične pomembnosti le-te.



6 POSLEDICE UPORABE SREDSTEV ZA ZAŠČITO PRED SONCEM
6.1 VEDENJSKI VPLIVI
Novejša študija je širši uporabi zaščitnih sredstev pripisala podaljšanje namenskega izpostavljanja soncu za 13 - 39 . Uporaba izdelkov z višjim SPF je izpostavljanje še podaljšala. Pričakovana zaščita, ki jo nudijo razna sredstva, vzbudijo lažen občutek varnosti pred UV sevanjem in kar je še bolj pomembno, sredstva z višjim SPF dvigujejo prag za sončne opekline. Na večje izpostavljanje UV žarkom ne bi smeli gledati kot na „stranski učinek“ uporabe zaščitnih sredstev z visokim SPF, ampak bolj kot na pojav v specifičnih populacijah, predvsem tistih, ki napačno uporabljajo zaščitna sredstva kot pripomočke za porjavitev. Posamezniki, ki se na ta način pretirano izpostavljajo soncu, imajo večjo stopnjo tveganja za razvoj kožnega raka.

6.2 PRIPOROČILA GLEDE UPORABE ZAŠČITNIH IZDELKOV IN FOTOPROTEKCIJE
Združenje ameriških dermatologov priporoča redno uporabo zaščitnih izdelkov za preprečevanje kožnega raka. Ključna je izbira izdelkov z zaščito pred širokim spektrom UV sevanja in z SPF vrednostjo 30. Izdelek naj bi se nanašal v zadostni količini, enakomerno porazdeljen, 15 do 30 minut pred izpostavljanju soncu. Za ustrezno učinkovitost jih je potrebno redno ponovno nanašati, posebno ob potenju ali plavanju. Pravilna in redna uporaba takih izdelkov pa ni dovolj; potreben je namreč celosten pristop k zaščiti pred soncem v obliki ustreznega vedenja. Sem spadajo izogibanje soncu med 10. in 16. uro, ko je UV sevanje največje. Prav tako pomaga zadrževanje v senci, vendar ocenjujejo, da kar 50 UVA sevanja prejmemo v senci. Drug način zaščite pred soncem je uporaba sončnih očal, širokih klobukov in ustrezna oblačila.


7 CILJI V PRIHODNOSTI
En pristop k izboljšanju zaščitnih sredstev je razvoj inovativnih UV filtrov, ki so primerni in varni za uporabo. V ZDA jih je veliko v vrsti za odobritev uporabe, v EU, pa je večina le-teh že odobrenih.
Mexoryl XL filtrira UVB in UVA2 in deluje sinergistično z ekamsulom, kar je zelo povečalo zaščito pred UVA.
Tinorosb S je lipofilen in stabilizira avobenzon in oktinoksat. Tinosorb M je sestavljen in finih nanodelcev, dispergiranih v vodni fazi in učinkovito odbija, razprši in absorbira UV žarke. Zaradi relativno večjih delcev redkeje povzročajo alergijski kontaktni dermatitis, sistemsko absorpcijo in endokrine učinke.
Lokalni antioksidanti in stimulansi popravljanja DNA bi v prihodnosti lahko našli svoje mesto v zaščitnih izdelkih in jim tako še izboljšali fotoprotektivne lastnosti. Lokalni antioksidanti kot so flavonoidi, resveratrol in izvlečki zelenega čaja, lahko ublažijo z UV sevanjem povezane poškodbe kože, vendar so lahko dokaj nestabilni in slabo difundirajo v epidermis. Popravljalni encimi DNA, kot so T4 endonukleaza V in fotoliaza so se pokazali kot uspešni v zmanjšanju poškodb DNA po izpostavljenosti UV sevanju. Na podoben način lahko z nanosom timidinskih dinukleotidov na kožo, pred izpostavljenostjo UV žarkom, spodbudimo celični odziv za popravljanje DNA, kar ublaži posledice po dejanski izpostavljenosti UV sevanju.
Ker je odobritev aktivnih učinkovin za UV zaščito dolgotrajen proces, se pojavljajo drugi načini izboljšanja SPF izdelka, kar je privedlo do povprečne povišanja SPF izdelkov na tržišču.
S tehniko mikroenkapsulacije se različne UV filtre vgradi v silikatne kapsule velikosti 1 μm. Na ta način se lahko v izdelkih kombinirajo učinovine, ki so bile prej nekompatibilne. V tako pripravljenih preparatih učinkovine niso v neposrednem stiku s kožo, zato mikroenkapsulacija lahko prispeva k znižanju incidence kontaktnih alergij in sistemske absorpcije.
„SUNSPHERES“ so izboljševalci SPF, ki se pojavljajo kot nova oblika vehikla. Napolnjeni so z vodo in obdani s stirenskimi ali akrilatnimi kopolimeri, ki ne absorbirajo UV sevanja. Ob nanosu izdelka na kožo, voda zapusti te strukture in preostale votle kapsule razpršijo vpadno svetlobo, kar poveča UV filtracijo in izboljša SPF izdelka za 50 do 70 .

8 ZAKLJUČEK
Učinkovitost izdelkov za zaščito pred soncem v smislu preprečevanja fotostaranja in kožnih rakov potrujejo številne raziskave. UVA in UVB zaščitna sredstva nudijo zaščito tako pred sončnimi opeklinami kot pred manj očitnimi, suberitemskimi poškodbami kože. Čeprav pri nekaterih obstajajo pomisleki glede dolgotrajne uporabe zaščitnih sredstev, njihove koristi prevladajo nad morebitnimi tveganji. Pri tem je pa treba izpostaviti pomen pripravljenosti bolnikov oziroma uporabnikov sledenju priporočilom stroke. Nove tehnologije, ki so izboljšale estetskost uporabe zaščitnih sredstev, vsekakor pomembno prispevajo k sprejemljivosti uporabe izdelkov, kar pomebno prispeva k zmanjševanju incidence kožnega raka ter resnosti in obsežnosti fotostaranja.