Motnje hranjenja (2002)

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (posledicemotnjehranjenja[1].doc)posledicemotnjehranjenja[1].doc64 kB
Motnje hranjenja izvirajo iz psiholoških težav, najbolj v smislu izgubljene identitete. Posledično se osebnostne težave še stopnjujejo, pridruži se fizični propad in socialno izobčenje. V dvajsetem stoletju se je incidenca tovrstnih motenj drastično povišala, zaradi česar je to tudi velik socialni in zdravstvni problem. Preprostih rešitev ni, kljubvsemu pa dolgotrajna terapija in skupine za samopomoč dajejo dobre rezultate.


Motnje hranjenja so diagnostični pojem, izhajajoč iz psihiatrije, ki se ga poslužuje širša družba. Predstavljajo naraščajoč problem tudi v Sloveniji, še posebej med ženskami. Nedvomno ima pri naraščanju motenj hranjenja velik vpliv vrednostni sistem, ki izhaja iz modnega sveta, ki se v tako ekstremni meri dotika prav ženske populacije. Vitki so lepi in lepi so priljubljeni. Kdor se zredi, se počuti okornega in grdega, nevrednega ljubezni. S tem pa se začne začaran krog.
Starostna meja začetka obremenjevanja s svojim telesom in hranjenjem se drastično niža. Vse več je deklic, ki že v nižjih razredih osnovne šole ugotovijo, da bi rade imele drugačno telo. Odločijo se za shujševalno dieto, ki pa žal preraste v motnjo hranjenja ali pretirano usmeritev svoje življenjske energije v fizično telo (izgled, hranjenje, telovadba).
Izrazne oblike se med seboj razlikujejo, vendar je trpljenje, ki se skriva za njimi, zelo podobno. Telesni videz lahko samo do neke mere kaže na motnjo hranjenja (npr. popolna shujšanost in omotičen videz ali zelo huda debelost). Pa še tukaj lahko rečemo, da še zdaleč nimajo vsi, ki so presuhi, motnje hranjenja. Bolj pomembno je, koliko jih ta problem ovira, da ne živijo smiselnega življenja in ne počnejo raznih stvari. Pomembna razlika med zdravimi in zasvojenimi je tudi v tem, da je zasvojene sram in imajo občutke krivde, ker jedo.
Ločimo tri osnovne oblike motnje hranjenja, ki se med seboj prepletajo in se pri isti osebi skozi obdobja lahko izmenjujejo. To so kompulzivno prenajedanje-izguba nadzora, bulimija ter anoreksija.

KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE:

Gre za pretirano hranjenje v obliki bolj ali manj pogostih ritualov basanja s prepovedano (visoko kalorično) hrano. Telesno težo skušajo nekateri kontrolirati z bolj ali manj drastičnimi dietami ali pa sploh ne. Teža je prekomerna ali pa (zaradi diet) precej niha. Nekateri telesni organi zaradi zamaščenosti odpovedujejo, zaradi preobremenitve pa bolijo sklepi nog ter hrbtenica. Zasvojeni so v kronično stresni situaciji, saj sovražijo sami sebe, sramujejo se svoje podobe, vedno so lačni in neprestano imajo občutek krivde.
Pogostost: 12 žensk, 12 moških.

BULIMIJA:

Osebe poskušajo uživati v hrani, ne da bi se jim bilo treba pri tem bati debelosti. Hrano uporabljajo za čustveno sproščanje. Prenajedanje oz. samo žvečenje in goltanje hrane, je tisti postopek, ki sproži delovanje endorfinskega sistema in s tem omamljanje. Med prenajedanjem je zato oseba v nekakšnem transu (odsoten pogled, zdrzne se, če ga kdo pri tem početju zmoti, do vsiljivca je nestrpen in agresiven). Prenajedajo se takrat, ko jih nihče ne gleda, najraje ponoči, ko gredo domači spat. Med družinskimi obroki lahko hrano celo odklanjajo ali se brzdajo v normalnih okvirih, duška pa si dajo takrat, ko so sami. Ko pride hrana do želodca postane njihov smrtni sovražnik. Takrat se je poskušajo na vsak način znebiti, da se ne bi zredili, zato namenoma izzovejo bruhanje in jemljejo odvajala. Tudi potreba po praznjenju postaja nuja. Osebe pogosto pravijo, da se po zaključenem ritualu počutijo notranje očiščene (zaradi izločitve hrane iz telesa), česar pri drugih oblikah motenj hranjenja ne zasledimo. Če ne morejo izzvati bruhanja, postanejo strašno nemirni in agresivni. Z bruhanjem pa se ne znebijo le hrane, ampak izgubijo tudi vodo in elektrolite. Nastane silna utrujenost, ki je posledica neuravnovešene presnove. Poleg utrujenosti lahko pri osebi z bulimijo opazimo tudi obgrizene členke (zaradi izzivanja bruhanja) in stanjšanje sklenine na zobeh. Bulimija je najbolj skrita izmed vseh oblik motenj hranjenja.
Pogostost: 3-5 žensk, 0.3-0.5 moških.

ANOREKSIJA:

Anoreksija nervosa je moderno obolenje, bolezen izobilja. Za anoreksijo zbolevajo predvsem mlada dekleta, dekleta iz navzven neproblematičnih in materialno bolje stoječih družin. Te deklice so bile do izbruha bolezni praktično idealni otroci-dosegale so uspehe v šoli, v družini niso bile vir konfliktov, odlikovale so se s perfekcionizmom in svojo prilagodljivostjo. Mnogokrat imajo te deklice povsem normalno telesno težo, ko začnejo hujšati. Problem ni v realni telesni teži, ampak v izkrivljeni predstavi o sami sebi. Lahko bi rekli, da gre pri anoreksiji za zasvojenost z dietami in drugimi postopki za hujšanje. Oseba vse bolj omejuje količino zaužite hrane- celo do stradanja, hkrati pogosto pretirano telovadi. Anoreksija se kaže kot ekstremna izguba telesne teže, ki lahko celo ogroža življenje. Hujšanje poteka nesorazmerno, tako da do kosti shujšajo stegna, nadlahti in trebuh, podlahti, goleni in obraz pa ostanejo nespremenjeni, torej sprememb ni težko zakriti z obleko. Znak za alarm je izostanek menstruacije, ki je opozorilo, da telesu močno primanjkuje hrane za rast in razvoj in se začenja notranje varčevanje z energijo. Anoreksična dekleta nemalokrat od izčrpanosti in podhranjenosti tudi umrejo, saj je smrtnost po nekaterih podatkih celo 20. Anoreksijo zunanji opazovalci pogosto povezujejo z uporništvom, s težnjo po biti opažen, upoštevan- predvsem v krogu najbližjih (najpogosteje je to družina). Ko starši ugotovijo, kaj se dogaja, navadno poskušajo s kaznovanjem, zasliševanjem, podkupovanjem, prepričevanjem. Dekleta odgovorijo s pretvarjanjem, laganjem, izmišljanjem raznih trikov, da bi starše prepričala, da problemov s hrano nimajo.
Pogostost: 1 žensk, 0.1 moških.

VZROKI IN POSLEDICE MOTENJ HRANJENJA

Vse življenje nekaj iščemo… Ko najdemo tisto, iščemo naprej. In to je pot našega razvoja. Motnje hranjenja razumemo kot zaplet na poti iskanja in ne le kot motnjo, bolezen.
Beg v omamo (stradanje, bruhanje, basanje s hrano) se začne nekega dne zaradi določenega razloga. Začne se razvijati, ko človek prvič uporabi ritual omamljanja za pomoč v svoji NOTRANJI STISKI. Nevzdržna stiska se lahko pojavi zaradi:
- nenadnih bolečih dogodkov:
smrt bližje osebe, bolezen, neuspeh, odhod od doma, razpad ljubezenskega razmerja…,
- dolgotrajne čustvene prikrajšanosti:
pomanjkanje spodbud in pohval s strani družine, okolja…,
- bega pred čem:
zlorabami vseh vrst, odgovornostjo, problemi, previsokimi zahtevami…,
- iskanja:
varnosti, topline, ljubezni,uspeha, odmora, lepote….

Zatočišče človek najde vse pogosteje v svetu hranjenja. Zaradi posledic, ki se začnejo pojavljati (debelost, shujšanost…) se pojavi dodatna stiska, zaradi katere oseba spet zbeži v ritual omamljanja.
Rituali omamljanja imajo za osebo velik pomen, saj si oseba tako postavi notranji ritem (red), ki pričara izgubljeni občutek varnosti znotraj sebe. Tako lahko pride do prenajedanja ali do pretiranega nadzora nad svojim hranjenjem (anoreksija), lahko tudi za kombinacijo obeh. Pri terapiji dajejo precejšen pomen zamenjavi ritualov omamljanja z drugačnimi rituali (šport, hobiji, meditacija).
Temeljno dogajanje pri osebi, ki trpi za motnjo hranjenja, je izgubljanje stika s sabo v celoti (s telesom, čustvi, notranjim jazom). To je subtilno notranje dogajanje, ki se odrazi navzven kot doživljajska otopelost in izguba občutka varnosti v sebi. Doživljajska otopelost se kaže kot težava pri vživljanju v trenutno situacijo (v sočloveka, naravo, žival, spolnost, delo, zabavo, hranjenje itd.), oseba prav tako vse bolj izgublja stik z zunanjim svetom (zapiranje vase, v svet hrane, negativnih občutij do sebe). Izguba občutka varnosti je posledica dejstva, da je oseba oslabila stik s seboj. Če ta oseba pomisli na možnost, da bi ji kdo lahko odvzel sredstvo omamljanja, začuti močan strah. Ta oseba si ne predstavlja več, kako bi npr. brez hrane, stradanja, bruhanja, telovadbe, ubadanja s svojim telesom itd. sploh še lahko zagotovila osnovno potrebo, to je potrebo po varnosti oziroma občutku stabilnosti znotraj sebe.
Motnje hranjenja prerasejo v zasvojenost. Vse motnje hranjenja postanejo prisilnega (kompulzivnega) značaja.

POSLEDICE MOTNJE HRANJENJA

Posledice motnje hranjenja so dodatna stiska, ki povzroči doživljanje še večjega brezupa nad sabo in nad življenjem. Prvotna stiska postane drugotnega pomena, zato motnje ne moremo odpraviti le z odkrivanjem vzrokov, ki so jo povzročili, ampak najprej s tem, da se oseba začne v tem trenutku zavedati sebe. Posledice se odrazijo v človeku kot celoti.
FIZIČNO-BIOENERGIJSKE POSLEDICE
Posledice, vezane na izgled fizičnega telesa, so na začetku največji del dodatne stiske, kasneje pa oseba stik s svojim fizičnim telesom prekine, ker je bolečina ob pogledu nanj prehuda. Te posledice so:
- nihanje telesne teže
- pomanjkanje energije, zagona, vitalnosti
- razne bolezni
- pretrgan stik s telesom, neprepoznavanje telesnih signalov, kar vodi v destruktivno ravnanje s telesom
- doživljajska otopelost
- nerealistično zaznavanje telesa
ČUSTVENE IN MENTALNE POSLEDICE
- pojav depresivnosti, otopelosti
- črnogledost
- pomanjkanje entuziazma, volje
- neizražanje svojih čustev, želja, potreb(oseba jih ne prepozna več)
- nezmožnost se izraziti kreativno
- težave pri opravljanju vsakdanje obveznosti
- miselna preokupacija z razmišljanjem o hranjenju in planiranje, kako bi prenehal s svojim motečim vzorcem hranjenja
- planiranje svojih dejavnosti za takrat, ko boš brez tega problema
DUHOVNE POSLEDICE
Oseba zaradi oslabitve stika s svojim telesom, čustvi in mislimi izgubi stik tudi z lastnim izvirom, kar se kaže kot:
- izgubljenost
- nemoč
- izguba svobodne volje
- doživljanje neznosne praznine, brezizhodnosti
- notranja neizpolnjenost
- nedoživljanje najglobljih kvalitet samega sebe: ljubezen, upanje, volja, radost, čudenje nad življenjem…
- občutek, da življenje polzi mimo
- misel na samomor
- nezmožnost vživeti se v trenutek
- doživljajska otopelost
- pomanjkanje smisla in zavedanja svoje identitete
SOCIALNE POSLEDICE
Oseba spremeni svoj odnos do zunanjega sveta, ljudi, narave… Stiska znotraj nje je vse hujša in začne se zapirati v svoj svet, kar se izrazi kot:
- nekomunikativnost
- nezmožnost intimnih odnosov ali pa težave pri vzdrževanju le-teh
- nezmožnost imeti partnerja
- oseba težko skrbi za družino, otroke
- pasivnost na delovnem mestu, v šoli Skupine za (samo)pomoč osebam z motnjami hranjenja

SKUPINE ZA POMOČ

Glavna ideologija skupin, ki skušajo pomagati posameznikom z motnjami prehranjevanja, je ponovno usmerjanje v zunanji svet, odpiranje ljudem, naravi,… Predvsem gre za ponovno zaupanje soljudem, iskanje podpore, varnosti, pomoči in ljubezni pri njih in ne v hrani.
Pot ven pomeni vstopanje v zavestno doživljanje in ponovno vzpostavljanje stika s samim seboj. Eden izmed zelo pomembnih ciljev je, da se človek iz bolj ali manj otopelega doživljanja (temeljna posledica motenj hranjenja in vseh zasvojenosti) lahko začne pomikati v polnejše, bolj zavestno doživljanje. Spoznati mora kaj si resnično želi od življenja.

Sprememba načina obnašanja

Vsaka sprememba navade je težka in naporna pa četudi je to slaba navada. Oseba z motnjo hranjenja si želi spremembe, saj se v tem svojem kalupu ne počuti dobro. Vendar pa ji ta način življenja nudi določen občutek varnosti. V tem stanju posamezniku ni potrebno vnašati energije za lasten razvoj. Taka oseba se zaveda le hranjenja.

Pomen spodbudnega ozračja, varnosti

Oseba z motnjo hranjenja potrebuje veliko moči, da se odloči za ukrepanje. Ena izmed dobrih možnosti je vključitev v skupino za (samo)pomoč in pogovor z osebami, ki imajo lastne izkušnje. Posameznik dobi nove moči preko spoznanja, da bo lahko tudi sam s svojimi izkušnjami pomagal drugim.

Motnjo hranjenja se lahko preseže vendar je potrebna dolgotrajna vztrajnost in potrpežljivost, pogosto je prehod k milejši obliki oz. prekinitvi prav tako dolg kot se je oseba vrtela v začaranem krogu. Motnja ne bo izginila, četudi odkrijemo vse vzroke iz preteklosti, pomembneje je dati na prvo mesto aktivno urejanje svojega življenja v sedanjosti.

PRESTAVITEV SKUPIN

V Sloveniji deluje kar nekaj skupin za samopomoč ob motnjah hranjenja. V teh skupinah se srečujejo ženske, ki imajo podobne težave in so tako druga od druge bolj razumljene. Poleg občutka varnosti, razumljenosti in sprejetosti, pa imajo možnost v takih skupinah poiskati svoj novi ˝jaz˝.

Nekaj takih skupin:

• Skupina za samopomoč za motnje hranjenja (Ženska svetovalnica, Masarykova 24, Lj.,)
• Skupina za samopomoč za ženske z bulimijo(Ženska svetovalnica, Masarykova 24, Lj.,)
• Socioterapija(Ženska svetovalnica, Masarykova 24, Lj.,)
• Skupina za samopomoč ob motnjah hranjenja (Center za socialno delo Koper)
• Skupine za ženske z motnjami hranjenja in Skupina za pomoč bljižnjim pri motnjah hranjenja ( Ženska svetovalnica, Miklošičeva 14 , Lj., http://www.geocities.com/zenskasvetovalnica/index.html )

Članice se v skupinah srečujejo enkrat tedensko, srečanje pa traja ponavadi uro in pol. Najprej se pogovorijo o tekočih težavah, razpravljajo o določeni temi, v nekaterih svetovalnicah tudi meditirajo, delajo razne vaje, telovadijo. Zelo pogosto dobijo domače naloge, ki jim omogočajo, da se z problemi ukvarjajo tudi izven skupine.

RAZPRAVA O TEMI / MNENJA

Osnovne smernice za razpravo:
• Kaj storiti, če bi ugotovimo, da ima oseba, ki nam je blizu, motnjo hranjenja
• Kako lahko ugotovimo motnje hranjenja pri pacientih, ki zahajajo v našo ambulanto
• Ali ste se tekom vašega praktičnega dela že srečali z osebo z motnjo hranjenja in kako ste ukrepali
• Kako lahko kot zdravstveni delavci pomagamo osebi z motnjo hranjenja


LITERATURA

• Hans F. Huebner; Endorphins, eating disorders and other addictive behaviors
• A. Švab, V. Šolar, A. Ziherl, B. Čufer, L. Ibic, A. Trivič; Ko hrana ni več ˝ Hrana˝ - predstavitev vizij skupin za samopomoč pri motnjah hranjenja
• S. Rozman; Peklenska gugalnica