2004-11 Ginekološki raki

Med ginekološke rake uvršcamo:
rak maternicnega telesa ( ca corpori uteri),
rak maternicnega vratu (ca colli uteri),
rak jajcnikov (ca ovarii),
rak nožnice (ca vaginae ),
rak zunanjega spolovila (ca vulvae).

Ginekološki raki predstavljajo skupaj velik delež malignih tvorb pri ženskah; leta 2001 so zabeležili 718 novih primerov, kar znaša 16 celotne incidence malignih tvorb pri ženski populaciji. Pogostejši je le še karcinom dojke (21).

Incidenca ginekoloških rakov:


LOKALIZACIJA KARCINOMA INCIDENCA (2001)
maternicno telo 295
maternicni vrat 201
jajcnik 164
nožnica 8
zunanje spolovilo 32


Kot je razvidno iz tabele, predstavlja RAK MATERNICNEGA TELESA najpogostejšo maligno ginekološko tvorbo pri ženskah, medtem ko je med vsemi malignimi tvorbami v letu 2001 na cetrtem mestu, s 7 pojavnostjo. Redek je pred 30. letom, najpogosteje ga zasledimo po 50. letu ( v letu 2001 je bila njegova pojavnost najvišja v starosti 65-70 let). V Sloveniji se najpogosteje pojavlja v centralnih predelih, na gorenjskem in v Celju. Glede na histološki tip je dalec najpogostejši adenokarcinom.
Letne incidence raka maternicnega telesa po letu 1950 postopno narašcajo, nekoliko izrazitejše pa je to narašcanje v zadnjih 10 letih.
Petletno preživetje bolnic je odvisno od same stopnje raka:
stadij I 75- 90,
stadij II 60- 80,
stadij III 30- 40,
stadij IV do 5.

Drugi najpogostejši ginekološki rak je RAK MATERNICNEGA VRATU, ki je v letu 2001 predstavljal 4,5 vseh na novo nastalih malignih tvorb pri ženskah. Najpogosteje ga zasledimo pri ženskah med 30. in 50. letom (leta 2001 je bil vrh pojavljanja med leti 40-45). Pri nas je najpogostejši v osrednji in celjski regiji. Po histološkem tipu prevladuje plošcatocelicni karcinom (85-90 vseh primerov), ostalih 5-15 pa predstavlja adenokarcinom.
Do leta 1980 opažamo postopno upadanje letne incidence raka maternicnega vratu, po tem letu pa incidenca ponovno narašca.
Petletno preživetje glede na stopnjo raka:
stadij I 75,
stadij II 50,
stadij III 25,
stadij IV do 5.

Kot tretji najpogostejši ginekološki rak se pojavlja RAK JAJCNIKA, ki je v letu 2001 predstavljal 3,6 delež vseh karcinomov pri ženskah. Redek je pri mlajših ženskah, njegova pojavnost je dalec najvišja po 45. letu (v letu 2001 najvec primerov med leti 65-70). V Sloveniji ga najpogosteje zasledimo na primorskem in dolenjskem.
Histološko najpogosteje izvirajo iz epitelijskih celic (65-70), redkeje pa iz germinativnih in spolnih celic ali kot zasevek iz drugih organov (prebavila, dojke).
Petletno preživetje epitelijskega tipa je:
stadij I 80,
stadij II 50,
stadij III 25,
stadij IV do 5.

RAK ZUNANJEGA SPOLOVILA je redkejši karcinom, ki je leta 2001 predstavljal 4,5 vseh genitalni tumorjev (32 novih primerov). Pogosteje se pojavlja pri starejših bolnicah po 50. letu Leta 2001 je bila najvecja pojavnost okrog 70. leta. V histološkem tipu pojavnosti prevladuje plošcatocelicni karcinom. Petletno preživetje bolnic pa znaša:
stadij I 95,
stadij II 85,
stadij III 55,
stadij IV do 20.

Najredkejši ginekološki tumor pa je primarni RAK NOŽNICE, ki je 2001. leta v Sloveniji predstavljal le 1 oz. 8 novih primerov. Vsi so bili odkriti pri ženskah po 70. letu starosti. Po pogostosti prevladuje plošcatocelicni karcinom, adenokarcinom je redek (4-5). Petletno preživetje:
stadij I 75,
stadij II 45,
stadij III 30,
stadij IV do 15.











1. RAK MATERNICNEGA TELESA - RAK ENDOMETRIJA

Vecino primerov raka maternicnega telesa predstavlja rak endometrija. Na drugem mestu so sarkomi, ki se pojavljajo le v 2-6.

Klasifikacija:
Ia - tumor omejen na edometrij,
Ib - tumor zajema manj kot ? debeline miometrija,
Ic - tumor zajema vec kot ? debeline miometrija,

IIa - zajema cervikalne žleze,
IIb - prodira v cervikalno stromo,

IIIa - zajema serozo uterusa, adnekse, pozitivna peritonealna citologija,
IIIb - metastazira v vagino,
IIIc - metastaze v medenicnih, paraaortnih bezgavkah,

IVa - invazija v sluznico mehurja ali rektuma,
IVb - oddaljene metastaze ali razširitev bolezni v abdomnu zunaj male medenice v ingvinalne bezgavke.

Dejavniki tveganja:
- debelost,
- diabetes ali motena toleranca na glukozo,
- neplodnost,
- PCO,
- hipertenzija,
- pozna menopavza,
- estrogen sekretorni tumorji,
- eksogeni estrogeni.

Klinicna slika:
- krvavenje * nekaj let po menopavzi,
* pred menopavzo,
- vodni izcedek,
- bolecina (pozni simptom zaradi razširitve),
- povecanje uterusa.

Diagnostika:
- ginekološki pregled (spekulum, bris, palpacija, rektalni pregled),
- dilatacija in kiretaža,
- UZ meritev debeline endometrija,
- jemanje vzorca endometrija,
- histeroskopija,
- RTG-pljuc, UZ-abdomna, scintiografija (za ugotavljanje razširitve)…


Zdravljenje:
- individualno,
- prednost ima kirurško zdravljenje ( 80 bolnic ),
- konzilij (ginekolig, radioterapevt, onkolog, patolog).
Klasicno kirurško zdravljenje obsega histerektomijo z obojimi adneksi, eksploracija pelvicnih in paraaortnih bezgavk s selektivno limfadenektomijo ter odvzem izpirkov iz trebuha za citološko preiskavo.
Stadij Ia - le operativno, razen gradus 3 tudi radioterapija,
Ib – radioterapija,
Ic – radioterapija,
II, III, IV - pooperativna perkutana radioterapija.


2. RAK MATERNICNEGA VRATU

Rak maternicnega vratu je drugi najpogostejši maligni tumor pri ženskah.. Navadno nastane v zvezi s kronicnim cervicitisom, erozijo ali displazijo povrhnjega epitelija, pomembno vlogo pa pripisujejo tudi infekciji s papiloma virusi.
Rak maternicnega vratu je maligna transformacija celic na nožnicnem delu maternicnega vratu, v podrocju transformacijske cone med plošcatim in žleznim epitelijem.
V reproduktivnem obdobju ženske fiziološko nastopajo metaplasticne spremembe - endocerviks se izviha v puberteti in žlezni epitel postane plošcati epitel. Prehodno cono v tem obdobju karakterizirajo tudi Nabothijevi foliki - retencijske ciste bivšega žleznega epitela. Ce je proces metaplazije moten (npr. infekcija s HPV) lahko pride do displazije, ki jo ocenjujemo s CIN I do III. Lezije oznacene s CIN III maligno alterirajo vsako leto v 1,8 .

Etiopatogeneza:
Etiologija je neznana. Potrjena je bila povezava z infekcijo maternicnega vratu s HSV 2 in s HPV 16 in 18.

Drugi dejavniki tveganja:
zacetek spolnih odnosov v najstniških letih,
nosecnosti v najstniških letih,
vec spolnih partnerjev (socasno ali sukcesivno),
kajenje,
spolni partnerji, katerih bivše spolne partnerke so imele prekancerogene ali kancerogene spremembe na maternicnem vratu,
imunosuprimirane bolnice,
dolgotrajno jemanje tablet za preprecevanje zanositve,
veliko število porodov.

Cervikalni karcinom se zacne kot intraepitelijska displazija, ki preko blage (CIN I ), zmerne (CIN II) in hude (CIN III)displazije preide v intraepitelijski karcinom. Povprecen cas prehoda iz blage displazije do intraepitelijskega karcinoma je 6 do 10 let. Vse intraepitealne spremembe ne progrediirajo. Povprecen cas prehoda intraepitelijskega raka v invazivni rak je prav tako okoli 10 let.
Invazivni karcinom lahko raste eksofiticno (hitro metastazira v maternico) ali endofiticno (pogosteje) v debelino stene cerviksa in proti cervikalnemu kanalu.
Karcnom se širi per continuitatem z maternicnega ustja v okolico, proti maternicni votlini ali proti vagini, ko prodre v žile pa tudi okoli cerviksa in ob arteriji uterini v parametrij ter kasneje mehur in rektum.
Limfogeno se širi v bezgavke male medenice ob interni in eksterni iliakalni arteriji.
Hematogeno zaseva redko in pozno, predvsem v jetra, pljuca in v možgane.

Klinicna slika:
Prekanceroze so asimptomatske.
Zgodnji simptomi in znaki so krvavitev iz nožnice, ki je lahko postkoitalna, lahko gre le za povecan, rjavkast izcedek iz nožnice, izvenmenstrualne krvavitve, kasneje pa tudi podaljšane menstruacije, neprijeten vonj in krvavitev iz genitalij.
Kasnejši simptomi in znaki so odvisni od nacina širjenja bolezni. Širjenje v parametrij pritiska na secevod. Sledi lahko hidronefroza, infekt (pielonefritis) in tudi prenehanje ledvicne funkcije. Zaradi pritiska na žile nastanejo edemi spodnjih okoncin. Bolecina nastopi dokaj pozno, ob pritisku na živcne strukture. Ob vrašcanju v mehur pride do tenezmov, disurije, hematurije in uhajanja urina. Pojavi se lahko obstipacija.

Diagnostika:
Anamneza: splošna, ginekološka, družinska.
Pregled: splošni, rektalni, ginekološki pregled (pregled s spekuli, bimanualni pregled).
Bris po Papanicolau (PAP) – pri ženskah pred menopavzo odvzeti bris iz eksocerviksa, po menopavzi pa iz endocerviksa.
Kolposkopija (pregled z mikroskopom s 5 – 20-kratno povecavo), kolposkopska biopsija in histološki pregled tkiva, diagnosticna konizacija.

Diferencialna diagnoza:
Upoštevati je potrebno proliferativne in vnetne spremembe na cerviksu (polip, lues, tuberkuloza, nekroticni miom). Adenokarcinomu je lahko podobna slika mikrocisticna mukoidna metaplazija ali mikroglandularna hiperplazija.
Lahko pa gre za rak uterusa ali celo predležeco posteljico.

Zdravljenje:
CIN I in II se zdravi z lasersko evaporacijo,vcasih spontano izginejo. Pri CIN III se ekscidira z diatermicno zanko ali s klasicno konizacijo:

1. Kirurška ekscizija: Konizacija, LLETZ (large loop excision of transformation zone)
prednosti: radikalna odstranitev, dostopen material za histologijo
slabosti: možnost poškodovanja reproduktivne funkcije, krvavitve, zapletenejši postopek
Uporabljamo kirurško klasifikacijo FIGO(1988)

2. Unicenje spremenjenega epitela (ker žleze segajo do 5mm v globino, mora biti unicen vsaj do te globine): Koagulacija, Krioterapija
prednosti : ohranitev reprod. funkcije, majhna možnost zapletov, relat. enostaven postopek
slabosti : možnost neradikalne odstranitve (manj kot 5mm), tudi pri 1 pacientk s CIN III po operaciji histolosko dokažemo Ca.


2.2 ZORA ( Zgodnje Odkrivanje predRAkavih sprememb)

ZORAS preventivni državni program za preprecevanje raka maternicnega vratu, katerega cilj je zmanjšanje zbolevnosti in umrljivosti za rakom maternicnega vratu v Sloveniji.
Nosilci programa so Ministrstvo za zdravje RS, Onkološki inštitut Ljubljana in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Sedež programa je na Onkološkem inštitutu Ljubljana
S preventivnimi oz. presejalnimi ginekološkimi pregledi za preprecevanje raka maternicnega vratu se je mogoce izogniti nastanku te bolezni. Na te preglede naj bi hodila vsaka ženska po 20. letu starosti. Izkušnje in podatki pa kažejo, da na preventivne preglede zelo neredno prihajajo. V organiziranem presejalnem programu ZORA bo zato vsaka ženska v starosti od 20 do 64 let, ki v zadnjih treh letih ni bila na preventivnem ginekološkem pregledu in odvzemu brisa (test PAP), prejela pisno vabilo na tak pregled.
Bris maternicnega ustja je sestavni del pregleda za preprecevanja raka maternicnega vratu. Odvzem in pregled celic v brisu maternicnega vratu se imenuje po grškem zdravniku Georgu Papanicolaouu tudi " test po Papanicolaouu" ali kratko test PAP. Spremembe celic citologi razvršcajo v pet razredov, zato je izvid testa lahko PAP I do PAP V.
Raziskave kažejo, da se spremembe na maternicnem vratu postopno in vec let razvijajo v raka. Pri ženskah, ki nimajo ginekoloških težav, zadošca odvzem brisa in test PAP vsako tretje leto, ce sta izvida dveh testov, opravljenih v obdobju enega leta, negativna.


3. RAK JAJCNIKOV

Rak jajcnikov je bolezen, ki jo je zaradi prikritega poteka (vsaj v zacetku) težko odkriti. Kljub nekaterim novim, zanesljivejšim in nebolecim preiskavam se je uspešnost odkrivanja raka jajcnikov le malo spremenila, saj odkrijemo približno 75 bolnic z zelo razširjeno boleznijo ( v stadiju III in IV) Najvec rakov (okoli 90) vznikne v povrhnjem, epitelnem delu jajcnikov, preostanek pa v germinativnem ali stromalnem tkivu.

Klasifikacija:
Pri raku jajcnikov se stadij bolezni vedno doloca kirurško z eksploracijo abdomna. Uporabljamo kirurško klasifikacijo FIGO:
stadij I - maligni tumor enega ali obeh jajcnikov z ali brez ascitesa
stadij II - maligni tumor jajcnikov z vrašcanjem v organe male medenice z ali brez ascitesa
stadij III – maligni tumor jajcnikov z razrašcanjem zunaj male medenice. Pozitivne medenicne in/ali obaortne bezgavke, metastaze na površini jeter, crevesja in/ali v omentumu majusu
stadij IV - maligni tumor jajcnikov z oddaljenimi metastazami. Citološko potrjen plevralni izliv in/ali parenhimske jetrne metastaze in/ali metastaze v drugih organih.

Histološka klasifikacija deli tumorje v dve skupini:
Ø epitelijski:
§ serozni
§ mucinozni
§ endometrioidni
§ svetlocelic§ ni
§ Brennerjev tumor
§ mešani epitelijski
§ nediferencirani – anaplastic§ ni
§ neklasificirani

Ø neepitelijski ovarijski tumorji:
§ germninalni
§ stromalni
§ metastatic§ ni

Pri malignih tumorjih je prognostišno najpomembnejša stopnja diferenciacije.

Klinicna slika:
Simptomatika se pojavi šele v mocno napredovalem stadiju, zato je to glavni razlog za veliko umrljivost. Znamenja zgodnjega raka so prikrita s številnimi obcasnimi težavami žensk po 50. letu starosti. Klinicna slika je podobna ne glede na histološko raznolikost.

Znamenja:
-nejasne bolecine v spodnjem delu trebuha, pogosto uriniranje in uhajanje seca, upocasnjeno odvajanje blata ter nepravilnosti v menstruacijskem ciklu,
- neznacilne težave so meteorizem crevesja, bolecine pod popkom, predvsem v predelu želodca in po zaužitju hrane,
- na razširjeno bolezen kaže tekocina v trebušni votlini, hujše motnje pri odvajanju urina in blata, težko dihanje ter izrazito hujšanje kot posledica kronicne anoreksije,
- pri dolocenih vrstah tumorjev lahko pride do endokrinoloških ucinkov.
Znaki:
- pelvicno – abdominalna tvorba ,
- ascites,
- hepatomegalija,
- centralno ležeca masa v omentumu,
- bezgavke,
- plevralni izliv.

Diagnoza:
Pomembna je anamneza, natancen splošni pregled, vaginalni in ginekološki pregled, UZ abdomna, vaginalni UZ, priporocljiv je CT abdomna. Nujne so histološke in biokemicne preiskave krvi in dolocitev vrednosti tumorskega oznacevalca CA – 125. To je antigen prisoten v casu fetalnega življenja. Ni specificen marker, saj se povišane vrednosti pojavljajo pri drugih obolenjih. Ce je negativen, to še ne izloci patoloških izvidov.

Epitelijski ovarijski tumorji:
Za adenokarcinome je znacilno, da se širijo predvsem po peritoneju trebušne votline. Metastaze obicajno spremlja ascites. Najprej se lokalno razširi po mali medenici, nato hematogeno po vsej trebušni votlini (jetra, pljuca, vranica), kasneje tudi v oddaljenih organih (redko v kosti, koža). Brez zdravljena se rak iz trebušne votline preseli v retroperitonealne bezgavke.

Neepitelijski ovarijski tumorji:
1. Germinalni ovarijski tumorji (obolevajo mlade ženske):
Teratomi (benigni, maligni): Zreli teratomi (dermoidne ciste) so najpogostejši benigni germinalni tumorji, vecinoma jih najdemo pri mladih ženskah v reproduktivnem obdobju. Nezreli teratomi so maligni, za njih je znacilna hitra rast in pogosto zasevanje.
Disgerminom: So najpogostejši benigni germinalni tumorji, tumor je analogen seminomu v testisu, pojavlja pa se pri ženskah v drugi in tretji dekadi.
Tumor rumenjakove vrecke: Je drugi najpogostejši maligni tumor, zbolevajo deklice in mlade ženske.
2. Stromalni tumorji (obicajno enostranski, izlocajo spolne hormone):
Granuloznocelicni: Najveckrat pri ženskah v menopavzi. Tumorji izlocajo velike kolicine estrogenov, kar lahko povzroci hiperplazijo endometrija, cisticno bolezen dojk in karcinom endometrija. Tudi sam tumor lahko maligno alterira.
Tekom : Fibrom pogosto spremlja Meigsov trias: tumor, hidrotoraks in ascites. Lahko je maligen (fibrosarkom).
Adroblastomi (tumorji Sertolijevih in Leydigov celic): Pri ženskah vseh starosti, pogosto izlocajo testosteron in s tem posledicno maskulinizacijo pri odraslih ženskah, pri deklicah pa zaustavljen normalen spolni razvoj.
3. Metastaticni ovarijski tumorji:
Vecinoma metastaze izvirajo v tumorjih organov, ki se razvijejo iz Muellerjevih vodov (maternica, jajcevod, drugi jajcnik). Lahko pa izvor najdemo tudi v tumorju dojke, GIT (Krukenbergov tumor), pankreasu…

Zdravljenje:

1. Epitelijski ovarijski tumorji:
Primarno zdravljenje je kirurško z odstranitvijo maternice z obojimi adneksi, odstranitev omentuma, apendiksa ter resekcija tumorskih mas v abdomnu in retroperitoneju. Prognostišno najpomembnejši dejavnik je popolna in temeljita citoredukcija – odstranitev tumorja. Obcasno je potrebna tudi delna odstranitev crevesa in mehurja. Dodatno sistemsko zdravljenje je odvisno od stanja bolnice, stadija bolezni, velikosti ostanka tumorja po operaciji in od diferenciacije tumorja. Najpogosteje uporabljena cistostatika sta Platinol in Ciklofosfamid. S KT morajo priceti najkasneje 28. dan po operaciji. Pri primarno inoperabilnih tumorjih dolocijo stadij bolezni z laparoskopijo. Pri tem odvzamejo vec biopsij iz tumorja in implantatov. Takoj po laparoskopiji se zacne KT. Pri kontraindikacijah za sistemsko zdravljenje ali ce bolnica tako zdravljenje odkloni, je v stadiju II in III možno dodatno zdravljenje z abdominalno kopeljo. V primeru, da v trebušni votlini ni vec tumorja, se zdravljenje prekine. V primeru poslabšanja, se nacin zdravljenja spremeni, vendar pogosto neuspešno.

Neepitelijski tumorji:
Zdravimo s konzervativnim kirurškim posegom (v mislih moramo imeti, da so bolnice velikokrat mlade), v višjih stadijih dodamo sistemsko zdravljenje. Terapija je podobna kot pri epitelijskih tumorjih. Ucinkovitost zdravljenja spremljamo z dolocanjem tumorskih markerjev. Pri metastatskih tumorjih je pomembno, da zdravimo primarnega raka, ce pa veliki tumorji jajcnikov povzrocajo mehanicno oviro, jih odstranimo kirurško.

Nadzorovanje:
Prva tri leta priporocamo preglede na štiri mesece, pozneje na pol leta do pet let po zdravljenju bolezni, nato enkrat na leto v obdobju do deset let. Pri vsakem pregledu poleg anamneze, ginekološkega vaginalnega in analnega pregleda odvzamemo še kri za dolocitev CA-125. Pri kontrolnih pregledih nam je v pomoc UZ abdomna.

RAK JAJCEVODOV

Klasifikacija in znaki bolezni so podobni kot pri raku jajcnikov. Primarno zdravljenje je kirurško. Ta rak pogosteje metastazira po limfni poti, zato je pri ugotavljanju stadija potrebno ugotoviti pelvicno limfadenektomijo in ekspoloracijo obaortnih bezgavk. Operaciji sledi KT s preparati platine, RT. Pomembno je nadzorovanje bolezni, ker omogoca odkritje retroperitonealnih metastaz.

Med redke ginekološke rake se uvršcata rak zunanjega spolovila in rak nožnice, ki imata dolocene skupne znacilnosti. Pojavljata se predvsem pri starejših ženskah po menopavzi. Njuna najpogostejša histološka slika je plošcatocelicni karcinom. Podobni so tudi diagnosticni postopki. Razlikujeta pa se glede simptomov in nacina zdravljenja.


4. RAK ZUNANJEGA SPOLOVILA

Epidemiologija:
Rak vulve predstavlja 4 ginekoloških rakov. 75 pacientk je starejših od 60. let.



Etiologija:
Dejavniki tveganja za nastanek raka vulve so podobni kot pri ostalih plošcatocelicnih karcinomih kože. Ti so predhodno rentgensko obsevanje, kronicna vnetja, brazgotine po vnetjih, imunosupresivno zdravljenje.

Klinicna slika:
Najpogostejši simptom je pruritus. Lahko so prisotne tudi iritacije, pekoce bolecine, krvavitve ali kasneje gnojni izcedek. Najpogosteje je lociran na notranji strani velikih sramnih ustnic (vecinoma enostransko). Sprememba se kaže kot rdeca papula oz. plak, bradavici podobna hiperkeratoticna sprememba ali ulkus.

Diagnosticni postopki:
Za postavitev diagnoze je potrebno opraviti klinicni pregled, biopsijo za histološki pregled, endoskopsko preiskavo pri sumu razširitve na mehur ali rektum in potrditev suspektnih preiskav z aspiracijsko biopsijo.

Histološka klasifikacija:
Kot že omenjeno, gre najpogosteje za plošcatocelicni karcinom (90 primerov). Sledijo maligni melanom, adenokarcinom in bazocelularni karcinom.
FIGO klasifikacija. Za razsvrstitev v stadije po FIGO klasifikaciji so pomembni naslednji dejavniki:
Stadij 0: VulvarIntraepithelialNeoplasia III
Stadij 1 in 2: velikost, globina invazije in omejenost tumorja na vulvo oz. perinej
Stadij 3 in 4a: širjenje na uretro, mehur, vagino in rektum ter metastaze v ingvinalnih bezgavkah
Stadij 4b: oddaljene metastaze

Zdravljenje:
Zdravljenje raka vulve je primarno kirurško. Za zdravljenje z obsevanjem se odloci na podlagi histološkega izvida ingvinalnih bezgavk.


5. RAK NOŽNICE

Epidemiologija:
Le 2 ginekoloških rakov predstavlja rak nožnice. 2/3 pacientk je starejših od 50. let.

Klinicna slika:
V anamnezi se najpogosteje pojavlja podatek o krvavitvi – kot disfunkcionalna krvavitev ali pa postkoitalni spotting. Pri napredovalem raku so prisotne bolecine v mali medenici in motnje uriniranja.

Diagnosticni postopki:
Za postavitev diagnoze je potrebno opraviti natancen ginekološki pregled in biopsijo sumljivega tumorja. Pri napredovali bolezni je potrebno za dolocanje stadija narediti še cistoskopijo in rektoskopijo.

Histološka klasifikacija:
Vec kot 90 je plošcatocelicnih karcinomov, do 5 pa je adenokarcinomov.

FIGO klasifikacija:
Stadij 0: VAginalIntraepithelialNeoplasia III (praviloma lociran na zgornjem delu zadnje stene nožnice)
Stadij 1: omejen na steno nožnice
Stadij 2: zajema subvaginalno tkvio
Stadij 3: širi do medenicnih sten
Stadij 4a: zajema mehur ali rektum in/ali se širi iz medenice
Stadij 4b: oddaljene metastaze

Zdravljenje:
VAIN III zdravimo s kirurško ekscizijo. Vse ostale stadije se zdravi z obsevanjem. V primeru stadija 1 se lahko odloci (vendar redkeje) tudi za kirurški poseg z histerektomijo, pelvicno limafadenektomijo in delno/popolno kolpektomijo.