Glas in govor

Glavno diagnostično pomagalo pri govornih motnjah je zvočni učinek, ki ga ocenjujemo s sluhom. Za diagnostiko uporabljamo tudi zvočni spektrograf ali sonagraf, ki zariše temeljno frekvenco glasu, višje harmonične frekvence, šumske komponente in jakost glasu v časovni enoti. Sonagraf je občutljivejši od človeškega ušesa. Njegovi podatki so za razloček od slušnih objektivno merljivi.

Za pregledovanje bolnikov uporablja foniater laringološke preiskavne metode, predvsem posredno in neposredno laringoskopijo z laringomikroskopijo.

Za ugotavljanje nihanja glasilk imamo na voljo stroboskopijo. S stroboskopijo vidimo hitro gibanje glasilk na videz upočasnjeno in lahko sledimo vsakemu posameznemu gibu. To dosežemo, če glasilki v nihanju osvetljujemo s svetlobo, ki utripa v presledkih. Število svetlobnih impulzov je lahko enako ali za malenkost različno od števila nihajev glasilk.

Z aerodinamičnimi preiskavami ugotavljamo kakovost laringalne dejavnosti med fonacijo. Z njimi merimo hitrost pretakanja zraka, fonacijski volumen, vitalno zmogljivost in najdaljši fonacijski čas.

Govorne motnje delimo v: 1. fonacijske motnje;

2. artikulacijske motnje;

3. motnje govornega ritma; 4. subsimbolične motnje; 5. simbolične motnje;

6. govor duševno zaostalih.

Fonacijske motnje.

Fonacijske motnje so motnje tvorbe glasu, ki je temeljna sestavina govora.

Glas nastaja v grlu z nihanjem glasilk, ki vzvalovita izdihani zrak. Resonatorji pod grlom in nad njim ga bogate in mu dajejo barvo. Govorila, žrelo, jezik, nebo, zobje, ustnice, pod nadzorom govornih središč dokončno oblikujejo govor.

Ločimo troje poglavitnih lastnosti glasu: višino, glasnost in barvo.

 Višina glasuje odvisna od napetosti, dolžine in položaja glasilk.

 Čim večji je subglotisni pritisk, tem večja je glasnost.

 Barvo glasu uravnavajo resonatorji: prsni koš, sapnik, grlo, žrelo, ustna votlina in nos.

Zdrav glas je čist, jasen, primerno glasen in zveneč. Pri moteni fonaciji je glas hripav, stisnjen ali zadihan.

Organsko povzročene motnje so posledica polipov, vozličev, granulomov, vnetja, tumorjev, poškodb, ohromitve sp. laring. živca in motene gibljivosti krikoaritenoidnega sklepa oziroma glasilk.

Pri funkcionalnih motnjah (hripavost) v mirovanju za razliko od organskih na glasilkah ne vidimo sprememb.

 Fonoponoza je posledica prevelike in nepravilne rabe glasu (učitelji, pevci,...).

 Fononevroza je posledica psihosomatksih motenj (psihinevrotično in čustveno moteni).

 Hiperkinetična disfonija pomeni, da je fonacijsko mišičje čezmerno napeto, glas je stisnjen, najmočneje pa je izražena pri

souporabi lažnih glasilk. Žile na glasilkah so posledično varikozno spremenjene.Stroboskopsko pa glasilki le malo nihata. Zdravimo tako, da prehud glasovni napor zmanjšamo, vzdražljivo nevrovegetativno živčevje umirimo in nepravilno fonacijo popravimo. V tem primeru lahko hiperkinetična disfonija preide v hipokinetično.

 Hipokinetična disfonija se pojavi pri hipotoniji fonacijskega mišičja. Glasiki se v tem primeru med seboj ne stikata, med njima ostaja ovalna ali trikotna odprtina (posledica insuficience m. vocalis ali transversus).

Motnje glasu kot posledica op. posegov v grlu rezultirajo v hordoventrikularnem glasu, kjer bolnik uporablja ventrikularno gubo na operirani strani (oziroma obe ventrikularni gubi če sta odstranjeni obe glasilki). Glas ventrikularnih gub je hripav, globok in ima majhen obseg.

Artikulacijske motnje govora (dislalija)

Je napaka v oblikovanju in izgovorjavi posameznih glasov (do 4. leta torej fiziološka). Organski vzroki so lahko centralni, anomalije griza, zob, čeljusti in slušne okvare.

 Omisija: izpuščanje posameznih glasov.

 Substitucija: zamenjava glasu.

 Distorzija: nepravilno tvori glasove.

 Rotacizem in sigmatizem, lambdacizem (napacni R in S, L).

 Ohromitev mehkega neba ali preklano mehko nebo: motena tvorba vseh glasov razen M in N, govorimo o odprtem noslanju.

 Funkcionalna dislalija: govorila so normalna (npr. zaradi posnemanja napačnega govora staršev).

 Če je motena izgovorjava dveh ali več glasov, govorimo o multipli dislaliji; ta je pogosta pri duševno zaostalih.

Zdravimo logopedsko, psihološko, včasih operativno ali ortodontsko.

Motnje v govornem ritmu-disfemija

Disfemija (dysphemia) je motnja govornega ritma. Po zvočnem učinku ločimo brbotanje in jecljanje.

 Brbotanje ( tachyphemia) je motnja oblikovanja govora. Brbotavčev govor je hiter, zabrisan in površno artikuliran. Vzrok

tej motnji je organska okvara na najvišji stopnji možganske integracije, ki vodi vse funkcije našega izražanja. Z zdravljenjem skušamo doseči, da bolnik zboljša svojo zbranost, zmanjša čezmerno hitrost govora, popravi tvorjenje glasu in oblikovanje svoje govorjene besede ter si pridobi večji besedni zaklad in boljši pravopis.

 

 Jecljanje (haesitatio) je izrazita govorna motnja. Še danes si nismo edini, ali je jecljanje nasledek organske okvare, psihogenih motenj ali kombinacija obeh. Osnova jecljanja je kloničnotonično ponavljanje glasov ali zlogov, temu sledijo tonične zavore in zapleteni parakinetični spremljajoči gibi ter izravnalni in prekrivajoči ukrepi. Jecljanje zdravimo z govornimi vajami in psihoterapijo. Prognoza je zelo različna, včasih dosežemo hitro izboljšanje, velikokrat pa niti dolgotrajno zdravljenje ni uspešno.

Subsimbolične motnje

Nastanejo, ko bolnik ni zmožen doumeti pomena senzoričnih dražljajev ali ne zna smiselno izpeljati določenih gibov.

 Disartrije (moteno uravnavanje gibov ust, žrela, grla) in apraksije (motena ekspresivna stran).

 Akustična agnozija (motena recepcija) je nezmožnost spoznati, razlikovati in interpretirati zvoke.

Simbolične motnje

Je nezmožnost govorjenja, pisanja, branja ali razumevanja govora.

 Receptivna afazija, ko bolnik ne razume besed.

 Ekspresivna afazija, ko je nezmožen oblikovati besede, stavke.

Govor duševno prizadetih

Govorne motnje so lahko prvo znamenje upočasnitve duševnega razvoja pri otroku.

Ezofagealni glas in govor

Uporablja se, ko govorni organi z resonančnimi prostori po laringektomiji niso več povezani.

Laringektomiranec se lahko sporazumeva z okolico na tri načine: s psevdošepetajočim ali konsonantnim , s faringalnim in z ezofagalnim govorom. Zadnji način je najboljši, zato se trudim o, da bi laringektomiranca naučili ezofagalnega govora.

Zbiralnik zraka je zgornji del požiralnika, novi glasilki pa sta vzporedni gubi sluznice, ki se oblikujeta med korenom jezika in ustjem požiralnika. Čim nižje je ustje, lepši je glas.

Bolnik vsrkava zrak v požiralnik, lahko si ga tudi vbrizgne z aktivnimi gibi spodnje čeljusti in jezika ali pa ga požira. Zrak bolnik iztiska s krčenjem prepone in antiperistaltičnimi gibi požiralnika. Potrebna je uskladitev dihanja in govora. Ezofagealni glas je nizek in ima majhen obseg.

Umetno grlo (govorni aparat) je naprava, sestavljena iz dveh delov, transform atorja na baterije in generatorja. Transformator elektronsko proizvaja frekvence, približno enake osnovnemu laringalnemu tonu. Generator spremeni električni signal v zvočni. Zvok prihaja bolniku v usta po cevki, pipi ali vratnem tkivu. Normalna artikulacija spremeni tak zvok v dokaj razumljiv govor. Vendar je glas umetnega grla monoton, mehaničen in ima kovinski zven.